Daljavo tekme je Čeh dosegel v tretji seriji, ko je je za 10 centimetrov zaostal za svojim slovenskim rekordom 72,61 m, ki ga je dosegel 9. aprila v Ramoni v ZDA. Srebro je osvojil svetovni rekorder Mykolas Alekna iz Litve (69,89 m), po bronu pa je tokrat posegel Nemec Henerik Janssen z 69,53 m.
Čeh je na stadionu Alexander osvojil že svojo peto kolajno na velikih tekmovanjih in 12. slovensko na prvenstvih stare celine. Obenem je to šele četrta zlata v slovenski zakladnici, pred njim sta bili evropski prvakinji Britta Bilač v skoku v višino leta 1994 v Helsinkih in Jolanda Čeplak na 800 m leta 2002 v Münchnu.
"Načrtovali smo tako tekmo kot je potem tudi bila. Načrtovali smo, da vržem podobno kot v kvalifikacijah in, da ga še malce boljše zadanem, kar bi pomenilo met preko 70 metrov. In tako je tudi bilo," je začel govoriti Čeh, ki je bil res srečen, da je osvojil zlato v Birminghamu. "Bil je dober veter, krog za izmet je bil res odličen. Pogoji so bili torej zelo dobri, kar se je videlo, da jih je veliko vrglo 69 metrov. Kar napeta tekma. Na koncu sicer nihče ni prišel preko 70 metrov, a sem bil pripravljen na to, da če bi kdo vrgel, da bi se odzval. Alekna je bil pripravljen za take mete, Stahl je bil pripravljen, tudi Jenssen je bil blizu, tako da do konca nisem bil prepričan, da sem zmagal. Nikogar ne smeš podcenjevati. Tudi drugi so bili sposobni vreči enako daljavo kot jaz. Danes, ko je disk res na zgodovinsko visoki ravni, do konca ne smeš biti prepričan, da ne bo kdo vrgel več od tebe."
Verjetno je bila to najboljša serija metov Čeha na velikih tekmah. "Da. Štirje meti preko 70 metrov so kar lep uspeh. Mogoče sem imel pri tistem najdaljšem metu še malce rezerve. Upal sem na met preko 73 metrov. Ampak, dal sem vse od sebe. Na koncu mi je met 72,51 prinesel zlato z evropskega prvenstva, na kar sem zelo ponosen."
Ko je Čeh zalučal disk preko 72 metrov, se je videlo, da so vsi njegovi veliki tekmeci dobili dolge obraze. Očitno so se takrat zavedali, da je boj za zlato končan. "Nisem gledal drugih tekmovalcev. Nobenega nisem gledal, kako meče. Zakaj? Vedno je najboljše, če se ukvarjaš sam s sabo. Sam sebi si največji konkurent."
Čeh je imel s seboj štiri pare športnih copat, ker ima še vedno travmo s svetovnega prvenstva v Tokiu, ko je krog v dežju tajko drsel, da ni mogel metati. "Pripravljen sem bil na vse – na dež, na drsenje. Tega, kar sem doživel v Tokiu nočem več doživeti."
Manjka še olimpijska
Čeh ima v svoji zbirki naslov svetovnega prvaka, dva naslova evropskega prvaka, manjka pa mu kolajna z olimpijskih iger. "Res je. Olimpijska mi še manjka. Res nisem imel sreče na olimpijskih igrah. Na tistih prvih leta 2021 sem bil še mlad in sem danes na peto mesto zelo ponosen. V Parizu pa bi lahko naredil več, poleg tega pa je Jamajčan Stona presenetil vse. Leto 2024 je bilo res slabo delo. Najslabša moja sezona. Čez dve leti v Los Angelesu pa bom pripravljen, da grem v boj za kolajno."
Nova trenerka
Čeh je na tekmi po vsakem metu hodil k ženi Anni Marii, ki je bila na tribuni. Trenerja Marta Olmana pa ni bilo na tribuni, čeprav je bil v Birminghamu, ampak le kot gost. "Res sem hodil k Anni, ker ona je moj trener to sezono. Oziroma moja trenerka. To sicer še nisem mislil povedati na glas, ker bo v Sloveniji veliko kritik na to. Že tri leta sem imel željo, da me trenira ona, a ni hotela, saj je imela še svojo kariero in rekla je, da nima še dovolj izkušenj, da bi me lahko trenirala. Letos smo poskusili. Lani, po svetovnem prvenstvu v Tokiu, mi je trener dejal, da je lahko z mano le še eno leto, ker nima dovolj časa za to. Potem pa smo že letos naredili to spremembo, ker je drugo leto na vrsti svetovno prvenstvo, čez dve leti pa so olimpijske igre. In res nočem delati večjih sprememb. Njej najbolj zaupam in ona bo moj trener do konca kariere. Seveda se posvetuje z več ljudi, ker je odprta za nova znanja in zelo dojemljiva. Ne tako kot nekateri trenerji v Sloveniji, ki mislijo, da vedo vse."
