Pa ne zato, ker so obstali, drugič zapored, med najboljšimi šestnajstimi reprezentancami na svetu, ampak zato, ker so na dveh tekmah s Češko in Slovaško, ekipama iz zgornjega in srednjega razreda elite, osvojili tri točke. Ekipa sestavljena iz prefinjene mešanice izkušenj in mladostnega žara, ki jo je odlično vodil Edo Terglav s sodelavci, je pokazala najboljši slovenski hokej doslej. Res izjemen turnir za slovensko ekipo, za Slovensko hokejsko zvezo, ki ima daleč najmanjši proračun od vseh 16 reprezentanc, ki so sodelovale na prvenstvu v Švici. V hokeju Slovenija res dela čudeže, primerljive s tistim 'Čudežem na ledu', ko so ameriški amaterji nadigrali sovjetske profesionalce. Nastop Slovenije na tem prvenstvu lahko ocenimo samo z oceno odlično, saj ob brutalnem urniku tekem (sedem v desetih dneh) niso nihali v igri v tolikšni meri, da bi morali trepetati za obstanek.
Kljub vsemu pa je nekaj (ali nekdo) manjkalo. Kaj? Manjkal je Anže Kopitar.
Najboljši slovenski hokejist vseh časov, dvakratni dobitnik Stanleyjevega pokala, kapetan Kraljev iz Los Angelesa z najdaljšim stažem in … Anže Kopitar se je pri 38 letih igralsko upokojil 26. aprila, dva tedna pred začetkom svetovnega prvenstva v Švici. In, ko je oddrsal z ledu dvorane Crypto.com v Los Angelesu, je vrgel hokejsko palico v koruzo. Škoda.
Slovenski hokejski navijači si verjetno ne bi mogli zamisliti lepšega scenarija kot hokejsko slovo velikega Anžeta Kopitarja na zadnji tekmi svetovnega prvenstva proti Italijanom. Tega niso dočakali, saj je Kopitar že precej prej povedal, da je prekrižal slovensko reprezentanco. Škoda.
Morda si je tudi Anže želel, da bi se od reprezentančnega dresa poslovil v podobnem slogu, kot se je od dresa Kingsov? Ne vemo oziroma ne bomo nikoli vedeli. Ali pa mu je dres Kingsov ljubši od slovenskega? Tudi tega ne moremo trditi. Seveda pa se vseeno postavlja vprašanje, zakaj Kopitar izjemno hokejsko kariero tudi na reprezentančni ravni ni zaključil v podobnem slogu kot na klubski. Kopitar je 'star', preveč utrujen po naporni sezoni, da bi še lahko drsal. Toda to je bil njegov labodji spev v najmočnejši hokejski ligi na svetu in ni se mu bilo treba paziti za pripravo za naslednjo sezono. Morda pa Kopitarju slovenski dres preprosto ne pomeni dovolj, da bi zaradi njega porabil še mesec dni življenja. No, legendarnemu Kanadčanu, ki je še malce starejši od Kopitarja, Sidneyju Crosbyju, očitno kanadski reprezentančni dres pomeni vse na svetu. Kljub letom, utrujenosti, naporni sezoni v ligi NHL, se je sam ponudil selektorju, da nastopi v Švici, pa čeprav za Kanadčane svetovno prvenstvo nima najvišje veljave.
Tudi to še sprejmemo, da Kopitar ni hotel več igrati za reprezentanco, ker je morda čutil, da bi vzel mesto nekemu mladeniču, če bi se on silil. Tudi tako nesebično dejanje za Slovenijo mu lahko pripišemo. Toda za Anžeta Kopitarja so bile reprezentančne akcije prevečkrat breme in obveza in posledično je prevečkrat manjkal.
Pogrešali smo vas, Anže Kopitar? Pogrešali smo vas v Švici, na tribunah, ob reprezentanci, ob fantih, ki so se 'metali na zobe' na ledu. Še bolj pa smo pogrešali vašo čestitko, Anže! Na vašem profilu na Instagramu lahko vidimo vsako sekundo vašega slovesa v Los Angelesu in niti sekunde izjemne Slovenije v Fribourgu. Niti besed vzpodbude pred prvenstvom, niti podpore med prvenstvom, niti čestitke po prvenstvu. Kot, da se to sploh ni zgodilo. Morda tudi zato nekateri mladi slovenski športniki (Tinus Luc Koblar, ki igra izjemno za Norveško) nastope za Slovenijo jemljejo z levo roko.
Star slovenski pregovor pravi 'daleč od oči, daleč od srca'. Morda je Kopitar, najboljši slovenski hokejist vseh časov, v dvajsetih letih služenja kruha v Ameriki, izgubil, pozabil, zanemaril, mu je vseeno za, pridevnik slovenski. Škoda, Anže!
