Prevc in Lanišek prižgala evforijo, tekma v znamenju kaosa in škandala

Medalje so po kaosu šle v Avstrijo, Poljsko in Norveško.

Čeprav je bilo videti kot zaključek, to ni bilo. Oziroma ni bil. Po neki logiki bi se sicer zdelo smiselno - ko smo v nedeljo zvečer stali pod olimpijskima skakalnicama in se z Niko Prevc pogovarjali o tako zelo čustvenem osvajanju olimpijskega brona, se je zdelo, kot da vlečemo črto. In če smo čisto iskreni, smo vedno zagovarjali eno od dveh možnosti - bodisi da bi bilo vsega konec po dveh tekmah kategorij vsakega spola in eni skupni mešani ekipni bodisi da bi bil pred nami še spored za ene in druge.

Ni bilo tako. Ni tako. Nekako se zdi, da moški skoki vedno za en korak bežijo ženskim in nasploh je nordijsko smučanje pri tem nekakšen posebnež. Imamo nordijsko kombinacijo, ki poteka zgolj v moški konkurenci in je s tem celo preprečila Sloveniji boj za odličje v ženski. Zelo podobno pa velja tudi za dejstvo, da so tako imenovano super ekipno tekmo oziroma tekmo parov na olimpijske igre uvedli le za skakalce, ne pa tudi za skakalke. Vsekakor nepošteno.

Vsekakor ne v skladu s stremenjem po enakopravnosti in ravnotežju, kot je zelo iskreno poudarila tudi Nika Vodan. Sicer utrujena in z bolečim kolenom, a z največjim veseljem bi šla čez vse to in še več, če bi imela možnost z Niko Prevc loviti še eno kolajno. A je nima. Morda ob naslednji priložnosti, kot je rekla. Morda bodo ženski skoki že na naslednjih igrah povsem ujeli moške, potem ko je bila po njenih besedah tekma dvojic za dekleta že za te igre sprva predvidena, nato pa s sporeda črtana.

Kakorkoli, dekleta so v tem pogledu potegnila nekoliko krajšo in odšla domov, medtem ko so po vikendu z absolutnim vrhuncem v podobi obeh posamičnih tekem fantje obiskali in se v ponedeljek zvečer udarili še enkrat. V parih. Na tekmi, pred katero je nekako veljalo, da ima pet reprezentanc par, ki s približno enako verjetnostjo lahko skoči čisto na vrh, osvoji peto mesto ali se uvrsti kamorkoli vmes. Tudi Slovenija, jasno, ki je bila tipična predstavnica precej specifičnega pojava.

Lanišek precejšnja uganka
Namreč takega, pri katerem je bil največ en (pri nekaterih pa niti eden ne) garancija za dosežke, kakršni so bili potrebni za medaljo. Drugi pa je bil ujet v negotovosti, v kateri je bilo od njega odvisno celo več. Jasno, če je bil v slovenskem dresu zlati Domen Prevc gonilna sila in tisto najbolj zanesljivo, kar človek v smučarskih skokih lahko ima, je Anže Lanišek slabo skakal na treningih, slabo skakal na individualni tekmi in predstavljal precejšnjo uganko.

Zelo zanimivo, moramo dodati, kajti v spomin si je bilo zlahka mogoče priklicati kar nekaj tekem, ko je priljubljeni Žaba za dobro ekipe presegel samega sebe. In za najbolj pomembno sploh ni bilo treba iti daleč, kajti seveda je bil točno tukaj v Predazzu precej skromen, ko so fantje na mali skakalnici skakali posamično, nato pa je bil na mešani ekipni tekmi skupaj z Domnom in obema Nikama celo najboljši med vsemi. Ne med vsemi Slovenci, med čisto vsemi.

To dejstvo je dajalo zalet in upanje, da bi tudi tisti slovenski navijači - in spet jih je bilo ogromno -, ki so bodisi prišli bodisi ostali tukaj, lahko prišli na svoj račun še bolj kot le z ogledom izjemno privlačne tekme. Vsaj za polovico Slovenije je bil termin bolj ugoden, kot bi bil na kakršenkoli ponedeljek, kajti v prestolnici, v Osrednji Sloveniji in na Primorskem so se seveda začele zimske počitnice. In če olimpijski Dolomiti niso najboljša novica za tiste, ki tukaj ponavadi smučajo, je ogled spektakla to lahko nadomestil.

Predazzo predviden za drugačne tekme
Obvezen pogled na vreme in vremenske razmere. Saj veste, Predazzo je Predazzo in tukajšnji skakalni center je bil ob svojem nastanku ob koncu osemdesetih let predviden za tekme, kot so potekale tedaj - torej sredi dneva. Te stvari so se spremenile, skoki so postali stvar večernega televizijskega prime timea, Predazzo pa s tem dodatno neugoden. Ker kakršenkoli že je tukaj dan, večeri so si podobni kot jajce jajcu v smislu, da z ohladitvijo pride stalna, kar nadležna sapica, ki gledalca biča v obraz.

Skakalce pa posledično rine s hrbta in dela razmere še težje, še bolj neugodne, še bolj ... no, zahrbtne v vseh pomenih tega izraza. Pri čemer pa piš nikakor ni bil tako na meji regularnosti kot večer poprej na tekmi deklet, celo daleč od tega. In v takih okoliščinah je celo nekaj več reprezentanc od klasično načrtovanih petih pokazalo ambicije po čem več. Lanišek je med njimi nastopil spodobno in je bil videti bolj domač z napravo, pa čeprav kakšne posebne evforije ni prižgal.

Kako dobro in samozavestno se je na drugi strani počutil Domen, pove podatek, da je poskusno serijo izpustil, česar ponavadi ne počne. A njegov niz je bil tak, da je preprosto želel ostati v ritmu. Bil je najboljši na zadnjih dveh treningih pred posamično tekmo, pa v poskusni seriji pred njo, v prvi seriji je bil drugi, v finalni pa je seveda povsem deklasiral konkurenco z rekordom skakalnice in z neulovljivim dosežkom.

Lanišek v prvo odličen, v drugo pa ga je polomil
Da bo tudi tokrat pripravil nekaj podobnega, je bilo praktično jasno, kolikor je v tem športu to lahko. A vendar je bil on tisti, ki je v prvi seriji za ogromnimi pričakovanji nekoliko - zaostal. Ne samo da v svoji skupini ni bil najdaljši in najboljši, težave s pristankom so mu vzele dodatne točke. Toda ko gre za ekipne tekme, se nekaj zbudi v Lanišku. Prav neverjetno, kako je njegov najboljši skok prišel, ko ga je Slovenija najbolj potrebovala.

Kot prvi slovenski skakalec je celo premagal Nikaida in bil celo tisti, ki je bil bolj zaslužen za drugo mesto po prvi seriji - kar daleč za Avstrijo, a lepo pred gnečo v zaledju. A kar je Anže naredil s prvim skokom, je z drugim po vseh lepih mislih in besedah postavil pod vprašaj. Slovenijo je z drugega pahnil celo na šesto mesto in na pomoč poklical Prevca.

Pred finalno serijo je naredil manj, kot bi v idealnem scenariju, a Slovenija je bila peta, zaostanek za četrtim in tretjim mestom je bil majhen. Avstrija je medtem praktično že slavila zlato, presenetljivo trdno druga je bila Poljska, vsa pozornost pa se je usmerila nazaj k Lanišku in vprašanju, ali Domnu lahko da izhodišče za napad na kolajno.

Njegovih 128,5 metra ni bilo tisto, kar bi Slovenija potrebovala v boju za kolajno. Močno je zaostala za Japonsko, Norveško in Poljsko, Avstrija je bila tako ali tako v svojem svetu. Položaj je v trenutku postal brezizhoden, potem ko se je na uvodu medalja že svetlikala. Ravno pred Domnovim nastopom je nato močno snežilo, dolga prekinitev je povsem uničila ritem in tudi njegov skok. A na srečo - da, lahko rečemo tako - ne bi ničesar spremenilo. Ker preostanek tekme so nato hitro odpovedali in razveljavili celo serijo. Na obup Japoncev in ogromno veselje Poljakov.