Zagotovo ste v zvezi z dogodki pretekli konec tedna v Oberstdorfu prebrali že marsikatero razlago iz marsikaterega zornega kota. Na žalost seveda tu mislimo bolj na nezmožnost skakanja Domna Prevca v prvi seriji nedeljske ekipne tekme kot pa njegovo veličastno letenje na posamični ter posledično zlato odličje za naslov svetovnega prvaka. kdo je kriv, zakaj je kriv, zakaj so zdrsnile smučke, zakaj niso počakali novih in dovolili nastopa, kdo je sprejel tako odločitev, zakaj je to storil in še marsikaj.
Vse to se že nekaj dni prepleta v slovenskih medijih in slovenski javnosti, vsekakor pa je mojstru zgodovine in številk Slavku Jeriču treba priznati, da je na spletnem portalu slovenske nacionalne televizije ponudil nadvse zanimiv, verjetno pa tudi zelo pomemben dodatek. Za katerega pa je vsekakor treba izhajati iz dejstva, da so čisto vsi pri Mednarodni smučarski zvezi potrdili, da Prevc v nedeljo ni bil kaznovan, saj za kaj takega v vseh razpoložljivih pravilih ni ne razloga ne vzvoda.
Povedano zelo plastično - tudi če bi Prevc svoje smuči po skakalnici navzdol spustil povsem po lastni krivdi ali - če pretiravamo - celo nalašč, bi o njegovem nastopu odločalo le to, ali bi pravočasno imel pri sebi nove. Ni bil kaznovan zaradi dogodka, preprosto ni bil nared za štart, ko bi moral biti. Tako kot ni bila, kot je slovensko javnost spomnil kolega Jerič, pred 16 leti v Vancouvru naša heroina Petra Majdič na poti do enega najbolj epskih slovenskih olimpijskih odličij v zgodovini.
Kot je poudaril, je Petra takrat zamudila uro, ko bi se morala pojaviti na startu. A so vse reprezentance podprle njen nastop in zanj se je po tem posvetu odločila tudi žirija. Seveda vse to po tem, ko je na ogrevanju Majdičeva zgrmela v prepad v prizoru (avtor teh vrstic je bil celo čisto zraven), ki je za vse slovenske športne navdušence z več kot 25 leti zagotovo eden najbolj travmatičnih spominov. Hkrati pa je sledilo eno največjih olajšanj in navdušenj, ko je v močnih bolečinah s poškodovanimi rebri pritekla do zlatega, platinastega brona.
Naj bo jasno, pa naj se sliši še tako kruto - padec je bil seveda njena napaka, zanj je seveda bila kriva popolnoma sama. Celo precej bolj, kot je tudi po najbolj ekstremni razlagi lahko v nedeljo bil kriv Domen. A tam v Nemčiji so odločali ljudje, ki so pravilom sledili do zadnje črke in brez odstopanja od nje, medtem ko so tisti v Kanadi verjeli v to, da jih je mogoče malce prilagoditi za dobro športa in nekaterih njegovih najlepših, najbolj imenitnih, najbolj epskih zgodb.
In čeprav si nismo čisto na jasnem, kaj je bolj prav, koliko sta si primera res podobna in predvsem kje je meja prilagajanja pravilnikov in pravil (ker nekje mora biti, ob popuščanju pa jo je vedno določiti težje in bolj nehvaležno kot ob popolnem sledenju), vzporednica vsekakor da misliti. In je precej na mestu zaključek, da bi se v Vancouvru končalo drugače, če bi odločali možje iz Oberstdorfa. Enih in drugih primerov pa bogata zgodovina športa - ne samo slovenskega - zagotovo pozna še mnogo več.
