Spoštovani gospod predsednik,
na vas se obračam, ker kot predsednik Smučarske zveze Slovenije predstavljate in usmerjate njeno delovanje. Ob izjemnih uspehih slovenskih smučarskih skakalcev se po daljšem razmisleku odločam javno stopiti v bran alpskim smučarjem, ki jih je iz leta v leto manj – tako tekmovalcev kot vidnih uspehov.
Težave slovenskega alpskega smučanja niso nove. Segajo vsaj v leto 2001, ko so se odgovorni v ZUTS ob prihodu zareznih smuči na ključnem razpotju odločili za napačno strokovno pot. Spodbujanje pasivnega navezovanja zavojev zgolj z izkoriščanjem geometrije smuči je bilo – in je še vedno – primerljivo z vožnjo avtomobila brez zavor. Ta strokovna napaka se je sčasoma zasidrala v sistemsko napačno razumevanje, učenje in treniranje smučanja, posledice pa so vidne tako v varnosti na smučiščih kot v tekmovalnem športu.
V tekmovalnem alpskem smučanju se je takšen pristop dela trenerjev uveljavil kot podpora napačnemu načinu učenja in treniranja, zlasti pri mlajših selekcijah. Smučanje se je skrčilo na »karvanje«, ob tem pa se je izgubljala ena temeljnih sposobnosti smučarja – nadzor hitrosti in okretnost. Uvedba čelade je bila pomemben varnostni ukrep, vendar sama po sebi ne more odpraviti vzrokov težav.
Posledice takšnega pristopa se že leta kažejo v:
- preozkem spektru smučarskega znanja,
- slabi utrjenosti, predvidljivosti in ozaveščenosti v prostem smučanju,
- prevelikem poudarku na treningu v postavitvah in premalo kakovostnem prostem smučanju,
- številnih 'prepečenih' tekmovalcih in prezgodaj končanih športnih poteh.
Pomanjkljivo smučarsko znanje je še posebej zaskrbljujoče pri mladih tekmovalcih, žal tudi ne kot izjema pri nekaterih najboljših, ki Slovenijo zastopajo na najvišji ravni. Odgovornost za takšno stanje v daljšem obdobju nosita Strokovni svet alpskih disciplin in stanovska organizacija učiteljev in trenerjev smučanja Slovenije (ZUTS).
Ob tem mi je iskreno žal za vse tekmovalce, ki so tako športno podhranjeni krmarili svoje smučarske barke, za njihove starše, podpornike, zveste navijače. Tudi za vse tiste, ki danes stojijo na startu in od katerih vedno veliko pričakujemo! Njihovi slabši rezultati in razočaranja niso naključje. Njihov glas morda ni bil slišan, a to ne pomeni, da ga ni bilo. Prezgodnje končane športne poti si zaslužijo ustrezno pozornost. S tem pismom tudi medijsko! Za priložnost o vsem nekaj povedati, odgovorne opozoriti, pričakovati potrebne spremembe in primerno OPRAVIČILO. Od koga? Po mojem prepričanju od vseh tistih, ki so bili v daljšem obdobju priča slabega in neodgovornega vodenja. Brez lastnega mnenja, kot potniki na potapljajoči ladji! Slovensko alpsko smučanje nevarno spominja na potopljeni Titanik.
Pomembna povoda za javno pismo sta zavrnitev moje pobude za organizacijo strokovnega omizja 4. oktobra 2024, ter ignoranca po moji izjavi na kriznem sestanku panoge za alpsko smučanje 17. marca 2025 na SZS. Kot nekdanji član Strokovnega sveta alpskih disciplin sem tam jasno izpostavil: "V slovenskem alpskem smučanju se že daljše obdobje napačno uči in trenira."
Pa se tudi po tem ni zgodilo nič.
Spoštovani gospod predsednik, čeprav niste dolgo na čelu slovenske smučarske ladje, verjamem, da se boste o zapisanem temeljito seznanili. Za dolgoletno slabo in neodgovorno vodenje tekmovalnega ustroja pa menim, da je potreben jasen prevzem odgovornosti in iskreno opravičilo prizadetim.
Ob tem vas javno pozivam, da v najkrajšem času omogočite odprto strokovno razpravo o usmeritvah slovenskega alpskega smučanja, jasno opredelite odgovornost za dosedanje stanje, ter javno odgovorite ali ste pripravljeni prevzeti odgovornost za sistem, ki že leta ne daje ustreznih rezultatov. Molk v tem trenutku ni več nevtralnost, temveč odločitev za nadaljevanje obstoječega stanja.
Športni pozdrav,
Peter Sitar, Maribor, 2. februar 2026
