Že pri devetih letih je začel trenirati parasmučanje, tekmovati pa pri 15 letih. Nastopil je že na dvojih OI, nastop na letošnjih pa je bil nekaj časa ogrožen, saj je celotno predlansko sezono izgubil zaradi tromboze, večji del lanske pa zaradi preležanine.
Koliko ste dejansko izgubili na smučanju zaradi težav, ki ste jih imeli v minulih dveh letih, in koliko ste daleč od ravni pred trombozo?
Težave s trombozo so bile kar težke, preležanina pa se nam invalidom velikokrat pojavi. To se mi je lani zgodilo po univerzitetnih igrah, po katerih sem moral pet mesecev trdo ležati in se nisem smel niti usesti. Izgubil sem kar ogromno, predvsem zelo veliko dni na snegu. Lani je bilo še toliko težje, ker sem zaradi rane moral toliko časa ležati in nisem smel trenirati kondicije. Zaradi tega sem izgubil tudi veliko mišične mase. Letos sem čez poletje precej delal na tem, da sem jo pridobil nazaj. Smučal sem kar veliko in lahko rečem, da sem vsaj na takšnem nivoju, kot sem bil prej, a moramo vedeti, da so ostali fantje v tem času precej napredovali. Vem, da se zdaj smučam bolje kot kadarkoli prej, vseeno pa ne vem, kam trenutno sodim.
So omenjene težave tudi razlog, da ste slalom zamenjali s superveleslalomom?
Ker moram zdaj jemati zdravila za redčenje krvi, je slalom prenevaren zaradi udarcev v količke, ki jih podiramo s telesom. Precej jih dobiš tudi v glavo, saj ne moreš vedeti, kako se bo količek nagnil. S temi zdravili bi bila prevelika nevarnost, da bi mi počila kakšna žila in bi dobil notranje krvavitve.
Kako hitro vam je uspelo preklopiti na superveleslalom, v katerem prej praktično niste nastopali?
Prej sem v superveleslalomu res odpeljal le kakšno tekmo ob koncu sezone, še to bolj za občutek in za premikanje hitrostne bariere tudi v veleslalomu. Ker sem zdaj eno disciplino izgubil, sva se s trenerjem odločila, da resneje priključim drugo. Tudi superveleslalom mi je zdaj kar všeč.
Kaj je razlog, da ste v tej sezoni nastopali le na tekmah nižjega ranga in ne na svetovnem pokalu?
Moj glavni cilj je bil, da ujamem normo za superveleslalom, saj v njem v svetovnem pokalu nisem imel pravice nastopa. Na začetku sezone ne bi smel startati niti veleslaloma, saj sem v minulih sezonah zaradi nenastopanja izgubil preveč FIS točk. Te ostanejo le za eno leto, lanske preležanine pa se ne štejejo kot poškodba in je kot take nismo mogli prijaviti. Že na prvi tekmi nižjega ranga sem v veleslalomu naredil normo za svetovni pokal, a smo potem iskali tekme na prizoriščih, kjer sta bila skupaj obe disciplini. Vseeno so bile tudi to dobre tekme, na katerih sem spet dobil tekmovalni občutek.
Ste imeli željo, da bi pred paralimpijskimi igrami vendarle startali tudi na kakšni tekmi svetovnega pokala?
Želja je bila, a sem normo za superveleslalom ujel šele pred dobrim mesecem. Ker so bile nato veleslalomske tekme svetovnega pokala v bolj odročnih krajih, smo se odločili, da je bolje, če namesto dolgih potovanj ostanem doma in čim več treniram v dobrih pogojih, ki sem jih izkoristil za dober trening.
Ste si pred igrami vendarle zadali kakšne rezultatske cilje, kje želite končati tekmi v veleslalomu in superveleslalomu?
V glavi imam neke cilje, ki jih niti s trenerjem Romanom Podlipnikom še nisva predebatirala. Verjamem, da on ve, kam lahko posežem in kam to želim. Na koncu bom zadovoljen, če bom odsmučal tako, kot sem na zadnjih tekmah nižjega ranga. Ko pridem v cilj, si želim vedeti, da je bil to moj maksimum. V tem primeru bom z veseljem sprejel kakršenkoli rezultat.
Na prvih dveh paralimpijskih igrah je vaša najboljša uvrstitev 12. mesto v slalomu iz iger 2018 v Pjongčangu. Je realno, da to mesto izboljšate?
Vsekakor si tega želim. Če ne bi imel želje biti boljši, se tega niti ne bi šel. Pustimo se presenetiti.
Ste se v času, ko niste mogli tekmovati, kaj bolj posvetili čemu drugemu, denimo študiju?
Najprej sem končal gimnazijo, kar sem vlekel zelo dolgo časa. Uspešno sem tudi startal s študijem na Fakulteti za šport, a ko se mi lani zgodila ta rana, sem moral študij vsaj začasno prekiniti. Za zdaj mi je uspelo narediti približno pol letnika, vsekakor pa imam ambicije, da ta študij končam. To sezono sem si vzel bolj za smučanje, drugače pa ostajam v rednem kontaktu s fakulteto. Po vrnitvi s paralimpijskih iger si bom vzel nekaj časa za dopust, nato pa se bom spet vrnil na fakulteto.
Koliko ste uspeli spremljati minule OI in kako ste bili zadovoljni z dosežki Slovencev? S tistimi v alpskem smučanju verjetno ne najbolj …
Pogledal sem si bolj kot ne vse tekme v vseh športih, v katerih so tekmovali Slovenci. Ne bi mogel reči, da s smučarji nisem zadovoljen, saj so nekako tekmovali na ravni, kot že vso sezono tekmujejo v svetovnem pokalu. Niso bili tam, kjer so sami želeli, a igre so igre in vse se lahko zgodi. Verjamem, da so vsi dali od sebe toliko, kot so lahko. Za prihodnost pa upam, da se bazen tekmovalcev in tekmovalk poveča in da bi imeli več takšnih, ki lahko napadajo višja mesta in da ne bo vse odvisno le od enega samega.
Baje ste v dobrih odnosih predvsem z Žanom Kranjcem.
Drži. Ravno ta ponedeljek sva se srečala in pozdravila na kondicijskem treningu. Dal mi je tudi nekaj koristnih informacij, kaj lahko predvsem grede logistike pričakujem na igrah, čeprav so bili oni v Bormiu, mi pa bomo v Cortini. Lahko rečem, da sem z alpinci kar konstantno na vezi. Z moško ekipo smo letos na Podkorenu opravili tudi nekaj skupnih dobrih treningov. Vsak tak trening mi pride zelo prav.
