Na praznični 2. januar bo Uroš Zorman v predvidoma sivem in rahlo deževnem Kopru zbral 20 nabornikov na začetku priprav za misijo Zagreb. Novi kapetan Blaž Janc in druščina bodo z boji – pa ne bodimo skromni in recimo kar z lovom na odličja – začeli 16. januarja ob 18. uri proti Kubi, 48 ur kasneje bodo vlogo absolutnega favorita upravičevali (tudi) proti Zelenortskim otokom, za konec predtekmovanja se bodo za prvo mesto v skupini G udarili z Islandijo. Vse tekme do vključno polfinalne, če se jim uspe prebiti še prek glavne skupine z najboljšimi tremi iz predtekmovalne skupine H (Hrvaška, Egipt, Argentina, Bahrajn), bodo Slovenci odigrali v zagrebški Areni. Za sijajno ogrevanje pred tistim, kar v prihajajočem mesecu sledi na Ulici Vice Vukova 8, pa sta Gorazd Škof in Barbara Lazović s svojimi gosti na pobudo brežiškega rokometnega kluba, ki je obeležil 70 let obstoja, poskrbela le dobrih 35 kilometrov severozahodneje, na Černelčevi cesti 10.
Naj nam Blaž Janc, Aleks Vlah, Domen Makuc, Miha Zarabec, Borut Mačkovšek, Blaž Blagotinšek, Klemen Ferlin in druščina ne zamerijo, ko zapišemo, da je v Športni dvorani Brežice gledalce navduševalo še več rokometnih zvezd, kot jih bodo slovenski navijači bodrili v hrvaški prestolnici. Se razume, (tudi) zvezd iz nekih drugih časov, ki pa še zdaleč niso ugasnile. Ana Gros, Jovanka Radičević, Anja Frešer, Olga Čečkova, Tamara Mavsar, Sergeja Stefanišin in druge gostje Barbare Lazović so občinstvo zabavale na poslovilni tekmi ene najboljših slovenskih rokometašic vseh časov z Bizeljskega, vratarsko legendo iz vasi Pišece, ki je pri 47 letih še pred tedni po sili razmer v dresu Kriens-Luzerna odigral nekaj minut v evropski ligi, so v penzijo med drugimi pospremili Uroš Zorman, Dean Bombač, Jure Dolenec, Dragan Gajić, Vid Kavtičnik, Luka Žvižej, Drago Vuković, Branko Tamše, s klopi tudi Aleš Pajović, Tone Tiselj, Matjaž Tominec in legendarni hrvaški vratar Mirko Bašić. »Verjetno marsikdo ne ve, ampak jaz sem bil najprej nogometni vratar. Mirko Bašić pa je razlog, da sem šel v rokometni gol,« je v enem od svojih čustvenih govorov svojega vzornika, ki je z Veselinom Vujovićem in Rolandom Pušnikom iz Los Angelesa v Jugoslavijo prinesel olimpijsko zlato, izpostavil Škof.
Bil je čustven večer, sploh ko sta družini obeh junakov prekinili tekmi z 'vdorom na igrišče', da so se še najbližji poklonili slovenskima rokometnima legendama. Tudi solz ni manjkalo, več kot po licih Barbare, ki je glavni govor raje prepustila svoji bolj zgovorni sestri, jih je steklo iz Gorazdovih oči. Izzvale so jih besede mame, ki na sinovi 'profesionalni' poslovilni tekmi, tisti v Erlangenu v Nemčiji, zaradi takrat vladajočega koronavirusa ni mogla prisostvovati. Pa tudi spomin na sporočilo, ki ga je tistega dne dobil …»Ne bom rekel, da me je prizadelo, to ni prava beseda, me je pa zelo ganilo, ko sem dobil sporočilo: 'Kar sam zaključuješ v Nemčiji …'« je vsebino s tresočim glasom povedal Škof. »Poslal mi ga je Zorman. Evo, zdaj veš,« je dodal s pogledom proti svojemu velikemu prijatelju, čigar oči v temi nismo mogli videti, verjamemo pa da so bile orošene.
Vsi veste, kakšen hrust je to bil
Nikogar v dvorani niso pustili ravnodušnega niti trenutki, ko je Škof pred začetkom svoje poslovilne tekme na sredino igrišča povabil nekdanjega slovenskega reprezentanta Matjaža Mlakarja, ki ga je bolezen, verjamemo da le začasno, prikovala na voziček. »Žal nisem vedel za to, kar se je zgodilo Matjažu, Beno Lapajne mi je povedal za njegove zdravstvene težave. Takoj sem rekel, da ga povabim na to tekmo, ki je seveda posvečena tudi meni, ampak fante sem zbral tudi s tem namenom, da pomagamo Mlakarju z določenimi sredstvi za boljše okrevanje,« je (na)povedal po koncu tekme pa pred našim snemalnikom svojemu nekdanjemu soigralcu še enkrat zaželel čim boljše okrevanje: »Mlakiju res, res želim, da se čim prej pozdravi, vsi veste, kakšen hrust je to bil.«Za osvežitev spomina … Danes 43-letni Sevničan je v svoji karieri velik pečat pustil pri obeh največjih slovenskih klubih, velenjskem Gorenju in Celju Pivovarni Laško, kamor se je iz Rdeče dvorane preselil leta 2004, torej kot okrepitev za takrat aktualnega evropskega klubskega prvaka. Kasneje se je še dvakrat vrnil v Velenje, vmes in potem pa igral tudi za koprski Cimos. Za slovensko reprezentanco je odigral 91 tekem, kar ga na večni lestvici skupaj z Darkom Cingesarjem uvršča na 38. mesto, tik za Urbana Lesjaka in pred Matevža Skoka, Primoža Prošta, Nika Henigmana, Klemna Ferlina … Dosegel je 141 zadetkov. Na šestmetrski črti je ta robustni krožni napadalec v času kariere bil velike bitke, zdaj bije najtežjo. In prepričani smo, da jo bo zmagal ter se čim prej znova postavil na noge, kot je sam tudi napovedal Ivu Milovanoviću.
Zakaj ne igra Mavsarjeva? Je kriv Bregar?
Ko smo ravno pri legendarnemu komentatorju z nacionalne televizije, Ivo legenda je s svojim hudomušnim komentiranjem obeh tekem legend v Brežicah poskrbel tudi za obilo smeha, tako med nastopajočimi kot med gledalci.»Zdaj se moramo vprašati: zakaj ne igra več za reprezentanco? Nekaj mora biti narobe. Je kriv mož?« je zbodel Tamaro Mavsar (in na razdaljo njenega soproga Uroša Bregarja), ko je ta z lepimi potezami razkazovala svoj bogat repertoar znanja. »Take male provokacije so za zabavo, ampak vsi vemo, da sem dala reprezentanco na stran in pri tem bo tudi ostalo,« se je na to po tekmi odzvala nasmejana članica Krima in dodala: »Hvala Barbi in Gorazdu, da sta organizirala ta dogodek. Da smo se videli s starimi soigralkami, soigralci. Lepo je igrati tudi takšne tekme, ne vedno tiste resne pod pritiskom. Čudovit večer je bil.« Ker smo jo imeli ravno pred snemalnikom, smo izkoristili priložnost za nekaj misli o naslednicah Mavsarjeve, Lazovićeve, Grosove … »Super so se borile na zadnjem prvenstvu, odlično zastopale barve Slovenije, kot da so res nestrpno čakale, da stopijo iz sence na sceno. Dejstvo pa je, da je to generacija, ki si je blizu že od prej. To se je pokazalo na igrišču in res sem vesela, da so tako lepo odigrale,« je novo generacijo pod vodstvom Dragana Adžića pohvalila Tamara Mavsar.
Tamše: Naslednje leto
Ni bila edina, ki si jo je šaljivi Milovanović 'izposodil'. »Bundalo je imel danes za kosilo čevapčiče. To se mu vidi,« je zbodel nekdanjega reprezentanta Uroša Bundala, šefa priljubljene restavracije z balkanskimi dobrotami v Celju. Res se mu je izplačalo dobro podpreti, na igrišču je naravnost blestel. »Uhuhuhu, Bundalo tretji gol! Toliko jih ni dal na nobeni tekmi v karieri,« je z zbadanjem Bundala nadaljeval Milovanović, ki ga je presenetil še en sobotni varovanec Ivana Vajdla. »No, malce presenetljivo v prvi postavi začenja Tamše. Zanesljivo je pripravljen za prve tri, štiri minute,« je napovedal legendarni glas z nacionalke.
Ampak Branč je šel kot še nikoli. Na glavo, tudi dobesedno, ko se je pognal v protinapad in priletel naravnost v gol. Brez žoge. Smo se ustrašili, da bo po (pre)dolgem dopustu moral naravnost na bolniško. »Ampak me res boli,« je potarnal po koncu tekme, pa v bolj vedrem tonu nadaljeval … »Ambient je bil fantastičen, Barbara in Gorazd sta si to tudi zaslužila. Kulisa najlepša, kar je možno, nabito polna dvorana in zbrani ljudje, ki so obema pomagali na zadnji rokometni tekmi v njunih karierah. Gledalci so lahko kar uživali, se je pa pokazalo, da je rokomet tako zahteven šport, da ga je težko igrati za rekreacijo oziroma nemogoče. Sam sem po šestnajstih, sedemnajstih letih igral malo več kot pet minut. Iskreno sploh nisem mislil, da bom igral, ampak na žalost v naši ekipi ni bilo levičarjev na desnem krilu. Saj je bilo lepo, glava hoče, telo ne da, ampak ni mi žal niti za eno sekundo, ki sem jo preživel na parketu,« bi Tamše raje videl, da Mirza Džomba ne bi tako kot Ivano Balić tik pred zdajci odpovedal prihoda. Mimogrede, kdaj ga lahko kaj pričakujemo spet na trenerski klopi, kjer se zadnjih šestnajst, sedemnajst let počuti precej bolj domače? »Po vsej verjetnosti naslednje leto,« se je nasmehnil v pričakovanju novega leta in pristavil: »Nič na silo, marsikaj se dogaja, marsikaj se je že zgodilo, ampak se nisem odločil za določene klube iz takšnih in drugačnih razlogov. Tja, kot me bo srce povleklo, tam, ko bom začutil pravo željo, tja se bom usedel na klop.«
Tiselj nikoli več, njegove pa kot City ali United
Še en trener z bogatim življenjepisom Tone Tiselj je na podobno vprašanje, ki mu ga je zastavil Milovanović, odvrnil z: »Nikoli!« No, Mali Napoleon je kot v svojih starih dobrih časih v Brežicah vodil tako žensko reprezentanco (po izboru Lazovićeve) kot moško, ki jo je sestavil Škof. Njegovim zvezdnicam so domačinke iz Brežic z junakinjo večera na čelu povzročale kar nekaj težav. »Psihološki problem. To pride, saj vidite Manchester City ali United,« se je med polčasom pošalil osvajalec dveh naslovov evropskih prvakinj s Krimom in srebrne kolajne z moško izbrano vrsto na domačem Euru leta 2004. »Tonetu malce zamerim, da nas takrat ni popeljal do zlata,« se je kasneje pošalil tudi Škof.
Kdo drug kot Barbara Lazović je na koncu poskrbela, da je Tiselj vendarle prišel do zmage, ko je v drugem polčasu prestopila v njegovo ekipo in dosegla tudi zmagoviti zadetek. Druga, Škofova tekma večera se je končala z neodločenim izidom, a nikoli ne bomo vedeli, kaj bi bilo, če bi bilo, če ne bi Tiselj 'pozabil' na klopi Zormana. Kot da bi bila skregana! Seveda se šalimo, da ne bo kakršnegakoli nesporazuma.
Škof in Lazovićeva: Nepredstavljivo
Šal pač v še nikoli tako polni brežiški dvorani ni manjkalo, tudi Škof je slišal kakšno na svoj račun. »Kot je rekel Ivo, nič nisem branil. Forma je odšla. In prav je tako, kajti leta so tu. Ta 70-letnica je pokazatelj, da rokomet v Sloveniji živi, večkrat bi morali narediti take dogodke. Veliko šol, klubov ima mlade, s katerimi je treba delati. Nekateri že delamo. Dvorana v Brežicah je bila prvič tako nabito polna, hvala Barbari, ki je sodelovala v tem. Nisem si mogel predstavljati takšnega slovesa,« je črto pod sijajen dogodek potegnil Škof, nadaljevala je Lazovićeva, ki se ji je smejalo do ušes, ko je njen sin Luka, sicer nadobuden košarkar, povedal, da je bolj po mami kot po očetu Vuku Lazoviću, sicer dolgoletnemu črnogorskemu reprezentantu. Pa tudi, da je mami boljša rokometašica od očeta.
