Kaj dobre, sijajne! Večni borec – nekoč na igriščih, danes na invalidskem vozičku – Nenad Stojaković je dosegel veliko zmago. Zdravnik mu je napovedal amputacijo prstov ali kar cele leve noge, ampak priljubljeni Nešo se s tem ni hotel sprijazniti. Kot svojčas tekmece na igrišču je trdno zgrabil zadnjo bilko upanja in ob pomoči terapije v hiperbarični komori rešil svojo nogo.
Zgodbo Nenada Stojakovića gotovo poznate. Hude težave s hrbtenjačo so ga obsodile na invalidski voziček, toda z njega se še vedno lahko postavi na obe nogi in se bo tudi v prihodnje, saj je ob pomoči Medicinskega centra Paracelzus preprečil črn scenarij, ki mu je tako neprizanesljivo grozil. Na videz nedolžna nesreča – trk s prstom ob vrata – bi mu lahko vzela levo nogo. Stojaković ima namreč tud diabetes tipa 2, zaradi česar se mu rana na nogi ni celila.
»Zdravniki so mi predlagali pomoč, preden bi se odločili za amputacijo: da poskusim še s hiperbariko. Tu sem naletel na dobre ljudi iz centra Paracelzus, ki so mi priskočili na pomoč in mi omogočili obiske pri njih. Srčno upam, da mi bo tretma pomagal, da obdržim ude, ki si jih človek želi zadržati,« si je v pogovoru za Ekipo SN pred tedni (za)želel. In želja se mu je, hvalabogu, uresničila. »Zdravnik mi je po 22. terapiji rekel, da smo preprečili amputacijo. Ko me je prvič videl, je bil 95-odstotno prepričan, da mi bodo morali amputirati vsaj prst, če ne noge. Po operaciji prsta bi namreč sledila še ena, s katero bi mi vstavili obvod, ampak glede na stanje v arterijah so predvidevali, da bi mi bo ta zdržal le pol leta, potem pa bi se na žalost zamašil in verjetno bi bilo treba amputirati cel ud, vsaj do kolena. Kar ne morem verjeti, kako se je stanje popravilo. Prej niti nisem mogel več stopiti na nogo ali si obuti obuvala. Po stopnicah sem moral iz bloka po riti, prej je šlo z berglo,« je povedal Stojaković, ki zaradi slabih napovedi zdravnika ni vrgel puške v koruzo, ravno nasprotno: »Takoj mi je povedal, da bo najverjetneje potrebna amputacija. Ko sem ga vprašal, ali obstaja še kakšna možnost, je rekel, da z zdravili ne. Začasna rešitev bi bil obvod, ampak moji arteriji sta bili tako odebeljeni in zamašeni, da nista imeli nobene prevodnosti, zato bi bila sčasoma potrebna amputacija. Prav on pa mi je predlagal hiperbariko, ki mi je nazadnje rešila nogo. Dal mi je možnost, da mi je uspelo.«
Priznal je, da ni ravno verjel v srečen konec: »Če sem povsem iskren, sem možnosti razdelil 25:75 v smer, da mi ne bo uspelo. Nisem imel upanja, ker prej nisem niti slišal za to možnost. Mislil sem, da so hiperbarične komore namenjene le za zdravljenje kompresijskih bolezni, denimo potapljačev, ki se prehitro dvignejo iz globine. Nisem si mislil, da bi lahko tako pomagala tudi meni.«
Celotno zgodbo si preberite v današnji tiskani izdaji Ekipe SN ali na tej povezavi.
Noga Nenada Stojakovića pred začetkom tretmaja v hiperbarični komori:
Noga Nenada Stojakovića po tretmaju v hiperbarični komori:
