Legendarni trener, ki je rokometni Krim popeljal do dveh naslovov evropskih prvakinj, slovensko moštko reprezentanco pa leta 2004 do naslova evropskih podprvakov, pogreša odločenost slovenskih športnih zvez, športnikov in športnih funkcionarjev pri zahtevah za pomoč države.
»Postavljam si vprašanja glede prihodnosti slovenskega športa. Poglejte, kulturniki so pri zahtevah do oblasti izrazito agresivni, športniki pa so zelo, zelo pasivni, čeprav so v primerjavi z drugimi državami vložki v kulturo veliko višji kot v šport. Pravijo celo, da je razlika 1:10!« je v pogovoru s kolegi iz Ekipe SN dejal Tiselj.
»Zelo smo pasivni in fini. Edini se je izpostavil urednik športnega programa na TV Sloveniji Gregor Peternel, videl sem, da je oglasil tudi Iztok Čop v intervjuju za Nedelo. Včasih sta bila takšna še Primož Kozmus in Tina Maze, vendar so to samo posamezniki. V Sloveniji šport ni posel kot drugod; odvisen je od donacij. Televizijskih pravic, ki so v svetu najpomembnejši vir dohodka, pri nas ni. Minimalna je prodaja vstopnic, dresov … Glede na to, da smo majhen narod z dvema milijonoma prebivalcev in relativno slabo ekonomijo v primerjavi z drugimi, se moramo vprašati, kakšen šport Slovenija sploh lahko prenese. Z zimskimi športi, vključno s hokejem, se ukvarjajo izključno bogate dežele. Smo mi dovolj bogati? Če športna politika v preteklosti ni bila zmožna narediti selekcije, bo morala po covidu o tem resno razmisliti. Imamo vse športe, ki jih imajo najbolj razvite države. Vprašanje je, ali bomo v prihodnje še sposobni ohranjati vrhunski šport, sploh če bo toliko panog. Ali bomo obsojeni na polprofesionalizem ali amaterizem …« se je na to temo razgovoril Tone Tiselj.
In zaključil: »Nobenega smisla in logike ne vidim, da se vlaga v športe, kot so krling, chearleading in podvodni hokej, saj že za tiste, ki so res dobri in tradicionalni, zmanjkuje denarja. Ampak tu gre pač tako, da je veliko odvisno od prijateljstev. Pa še anomalije so. Tisti, ki dobijo največ državnega denarja, so me na začetku epidemije posebej razočarali. Ko je odpadla Planica, je zveza odprla telefonsko linijo, prek katere naj bi ljudje prispevali denar, ker je odpadla. To je absurd! Ravno toliko ali še bolj pa me je razočaral Srečko Medven, organizator Vitranca, ki je do zadnjega dneva, ko so že vse odpovedali, vztrajal, da bo tekmovanje izpeljano. S tem je samo povečeval stroške, v isti sapi pa govoril, da bo katastrofa, če mu država ne pomaga. Katastrofa? Za koga le? Sami pa veste, da gre iz državne blagajne največ denarja v smučarsko zvezo.«
