Po poletju nevarnega življenja, ko bi Krim skoraj izginil z rokometnega zemljevida in so se okoli njega že zbirali pogrebci ter jastrebi, je z vseh vetrov zbrana zasedba tudi pozneje med sezono doživela nemalo šokov.
Mukotrpna finančna sanacija, (ne)pričakovani odhodi igralk, porazi z desetimi in več goli v ligi prvakinj, pokalni zaplet, pa izstop Pirana in senzacionalen poraz z Mlinotestom, ki sta med žive vrnila Zagorje ... Morda je pretekla dva tedna v eni sami besedi še najboljše strnila junakinja sobotnega večera Miša Marinček. Pekel.
A včasih moraš iti skozi pekel, da bi prišel do nebes, kot je nekoč zapisal sloviti ultramaratonec Dean Karnazes, ki bi znal marsikaj povedati o vzponih in padcih. Krim sicer ni v nebesih, daleč od tega, morda je v najboljšem primeru v vicah, kar pa je vseeno neprimerno bolje kot ob istem času pred letom dni. Z zmago v Zagorju je ljubljanski klub napravil še en korak v rehabilitaciji, po katerem se zdi prihodnost znova precej bolj svetla, kot je bila še tam nekje sredi drugega polčasa sobotnega obračuna.
"Da se toliko dela, da imamo tako široko bazo, dve ekipi kadetinj, ko eni še ene nimajo, in mladinke, pa B-ekipo, iz tega enostavno nekaj končno mora priti."
"Ni še konec, tu je še pokal, ki je tudi naša obveza, potem pa na vrsto počasi že pride reprezentanca. Samo delo in stres, a je vseeno fino, pravzaprav imamo ne glede na vse lep poklic," je po tekmi leta na opazko konec dober, vse dobro, odvrnila Marta Bon. Ni skrivala, da se ji je odvalil kamen od srca, olajšanje je bila na splošno ena prvih besed, ki je prišla na misel ob pogledu na ljubljansko klop ter izbruh čustev po zadnjem zvoku sirene.
"Zdaj, ko je vsega konec, sem morda celo vesela za vse, kar se nam je zgodilo. V teh štirinajstih dnevih smo namreč marsikaj postavili na novo, pridobili smo precej informacij o ekipi in igralkah. Veliko dela je bilo vloženega, precejšnjo osvežitev sta predstavljali Nina Zulić ter Polona Barič, in čeprav nerada izpostavljam posameznice, vsa čast Miši Marinček ter Tamari Mavsar, ki sta nosilki igre v pravem pomenu besede," je naštevala Bonova, ki se bo po prihajajočem vikendu v Kočevju, ko pokalna lovorika ob odsotnosti Zagorja ne bi smela biti vprašljiva, počasi obrnila proti prihodnji sezoni in izzivom, ki jih prinaša.
Če je bil pred letom dni obstoj kluba pod velikim vprašajem in so odprtih rok sprejeli skoraj vsako igralko, ki je bila pripravljena priti v Ljubljano, je zdaj stanje boljše. Daleč od idealnega, a vendarle neprimerno boljše, ne nazadnje ima pogodbe sklenjene večina nosilk igre, potrjen pa je tudi prihod hrvaške reprezentantke Vesne Milanović-Litre. "Vesna je v današnjih razmerah dober ulov. Vemo, kakšne so razmere v Krimu, a eni verjamejo v to zgodbo, da se bo klub saniral in da se bo stanje popravilo. Smo v obdobji sanacije, še vedno se ukvarjamo s plačevanjem dolgov," se realnosti zaveda doktorica rokometa, ob tem pa ne taji svojih želja.
"V glavi imam idealno sliko, kako naj bi bila videti ekipa, a to je za Krim trenutno težko dosegljivo. Imam vizijo, da bi imeli štiri, pet res vrhunskih posameznic, vse druge pa bi sami ustvarili."
"Najbolj si želim zunanje igralke z izkušnjami, ki bi bila za razred, dva boljša od nas. Igralko, ki bi sama odločila tekmo, kot je bila sobotna. Igralko, ki igra v obe smeri, ki vleče ekipo in je mentalno čvrsta. V glavi imam idealno sliko, kako naj bi bila videti ekipa, a to je za Krim trenutno težko dosegljivo. Imam vizijo, da bi imeli štiri, pet res vrhunskih posameznic, vse druge pa bi sami ustvarili. Da nas tiste vrhunske vlečejo gor, da napredujemo ob njih in da se domače razvijajo ob njihovem boku." Sliši se dobro, a v klubu je bilo v preteklosti že pogosto govora o raznoraznih ciklih, domačem kadru in lastni proizvodnji igralk, pa je na koncu pogosto ostalo le pri besedah.
Bonova meni, da je nastopil skrajni čas, da iz bazena končno izplavajo igralke, ki bi lahko nosile dres 21-kratnih državnih prvakinj. "Že večkrat sem napovedala, da si bomo prizadevali predvsem za to, da bi črpali iz lastnega bazena. Da se toliko dela, da imamo tako široko bazo, dve ekipi kadetinj, ko nekateri še ene nimajo, in mladinke, pa B-ekipo, iz tega enostavno nekaj končno mora priti. Pot je bila že začrtana, pa se je potem prekinila. Kar zadeva ostale igralke, če bo kakšna s spoštovanjem prišla k nam, fino, če ne, pa tudi prav. Če bodo tujke tiste, ki bodo bolj spoštovale in verjele v klub, bomo imeli pa tujke. Poglejte, mi smo tako veseli, če gre kakšna slovenska igralka v tujino, če kakšna tujka pride v naše okolje, pa je nekateri ne sprejmejo."
