Trener Dolanov Aleš Filipčič cenjene lovorike denimo še ni imel priložnosti držati v svojih rokah, Ivan Vajdl je šel z Gorenjem v pokalu prvič in do zdaj zadnjič do konca leta 2003, takrat pa je bil član velenjske ekipe tudi Branko Tamše. Slednji je lani postal sploh prvi, ki je pokal osvojil tako kot igralec in kot trener.
Jovičić je za zdaj pri številki štiri. Bilo je pred trinajstimi leti, ko je z žal že pokojnimi Prulami prekinil zmagovito serijo Celja, potem pa je šel v letih 2008, 2009 in 2011 do konca še z žal prav tako že pokojnim Cimosom, pri zadnjem naslovu pa je bila njegova vloga na parketu resda bolj simbolična.
Da bi se v nedeljo ta številka povzpela na pet, bi bilo kljub domačemu terenu ne le presenečenje, ampak prvovrstna senzacija. "Za nas je nagrada že to, da smo tu, v tej družbi. Da smo prišli med štiri najboljše, potem ko še pred poldrugim letom nismo vedeli, kaj sploh bo s klubom, je gromozanski uspeh," pravi Zoki, ob tem pa v isti sapi dodaja, da je bila uvrstitev na tako imenovani final four prigarana ter priigrana, nikakor pa ne plod naključij oziroma sreče.
"Klub obstaja šele leto in pol, a smo izločili denimo Krko, ki po mojem mnenju spada med šest najboljših klubov v Sloveniji, in ivanški Sviš, ki je prav tako zelo dobra ekipa. Če izločiš dva prvoligaša, to ne more biti naključje."
Jutri Dolane za nagrado v domači Bonifiki pred televizijskimi kamerami čaka obračun z Gorenjem, preboj v nedeljski finale pa se zdi ob trenutnem razmerju moči misija nemogoče. "Velenjčani in Celjani so še za dva razreda boljši od prej omenjenih ekip, od nas pa zagotovo tri, zato bodo to za nas v prvi vrsti predvsem učne ure. Pridobivanje izkušenj, ki jih moji fantje nimajo. Seveda pa se bomo maksimalno pripravili, da vidimo, kje smo v primerjavi z njimi."
Za nas gre v prvi vrsti predvsem učne ure. Pridobivanje izkušenj, ki jih moji fantje nimajo. Seveda pa se bomo maksimalno pripravili, da vidimo, kje smo v primerjavi z njimi.
Izkušnja bo vsekakor poučna, sploh v luči tega, da se bo prvoligaški rokomet kmalu, bržkone že prihodnjo sezono, vrnil v Bonifiko. Potem ko so se v prvi sezoni nemudoma prebili iz druge v ligo 1. B, so zdaj Koprčani na dobri poti, da se ekspresno zavihtijo med elito. Šest krogov pred koncem so na vrhu lestvice, a Jovičić opozarja, da je ciljna črta še daleč. "Smo zadovoljni, pred začetkom prvenstva nismo pričakovali, da bomo na čelu, a do konca je še sedem krogov in mrtve se bo štelo na koncu."
Previdnost je razumljiva, po sijajni jeseni, ko so zmagali trinajstkrat, v nadaljevanju delujejo vendarle manj zanesljivo, o čemer zgovorno govorita poraz na Ptuju in remi v Brežicah. "Prvi del sezone je bil res dober, tudi razpored nam je šel na roko, bili smo zdravi in končali smo ga z odliko, brez izgubljene točke. Po novem letu pa smo izgubili nekaj igralcev, pomembnih fantov, in to se je seveda poznalo. Zdaj se je krivulja znova obrnila navzgor, a še vedno se nam pozna odsotnost Bratkovića, Vrana, mesec dni niso z nami trenirali niti Grzentič, Rapotec in Vlah, bili smo v manjši krizi, prav te tekme pa bodo pokazale, v kakšni formi smo, in upam, da se bomo dvignili za zaključek prvenstva," meni nekdanje levo krilo, ki je bilo rojeno v Tuzli in je zbralo 140 nastopov za slovensko reprezentanco.
Čisto za konec se je še enkrat vrnil na prihajajoči konec tedna. "Želim si, da bi bila dvorana polna. Koprčani nas bodo zagotovo prišli bodrit, imamo prave navijače, Dvanajste Kopra, ki si tako kot vsi prostovoljci v klubu zaslužijo ta rezultat, ta vikend."
