Regionalna liga, kdo bi tebe ljubil

Kdo, kdaj, zakaj, izberite po želji, v prvi vrsti pa bi se bilo treba vprašati, koga ta liga sploh briga. V tovrstni podobi se zdi zgolj sama sebi namen, nekateri pa jo uporabljajo kot sredstvo za upor oziroma nagajanje šefu Vardarja Sergeju Samsonenku, ki bi rad na teh prostorih napravil svoje regionalno tekmovanje, WRHL, ali kakorkoli se že glasi uradno ime, pa mu pri tem stoji na poti.

Vsako leto se začne z obljubami, da bo letos bolje, da bodo na vseh področjih narejeni koraki naprej, da se bo liga prijela in zaživela, a vsako leto se vse skupaj hitro sprevrže v neko težko prebavljivo čorbo, ko se ne ve, ne kdo pije, ne kdo plača. Netransparentno, neresno, neodgovorno, znova izberite po želji. Klubi po mili volji prestavljajo tekme, termine, brez posledic vstopajo in izstopajo iz lige, lani pa je bil denimo meni nič, tebi nič odpovedan kar celoten zaključni turnir, pa tako niti ne čudi, da je kandidatov za to komedijo zmešnjav, ki razen stroškov prinaša bore malo, iz leta v leto manj.

Letos se jih je našlo pet, poleg črnogorske Budućnosti, ki je v iskanju kolikor toliko kakovostnih sparing partnerjev tudi najbolj vztrajna pobudnica tovrstnega regionalnega združevanja, in njene mladinske podružnice Danilovgrada še hrvaška Podravka, skopski Metalurg in ljubljanski Krim, ki je bil med tistimi, ki so lani predčasno izstopili. Redni del prinaša šest dvodnevnih turnirjev, kar vzbuja optimizem, da vsaj prestavljanje tekem v bodoče ne bo več stalna praksa. Prvi bo konec meseca v Podgorici, najboljše štiri ekipe pa se nato uvrstijo še na zaključni turnir, ki naj bi bil konec maja prihodnje leto. Tisti naj bi pa seveda še zdaleč ni naključen.

Pa poskusimo še enkrat.