Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Miha Andolšek
Miha Andolšek
09. 08. 2015 · 11:37
09. 08. 2017 · 09:57
Deli članek:

Ponudbi se ni mogel upreti

Grega Wernig

Da bi lahko Klemen Cehte zapustil deželo galskih petelinov in se za zvokom šelestenja bankovcev znova odpravil v Zaliv, kjer je bil v zadnjih letih pogost gost, smo pisali že pred dnevi. In res, starejši od bratov Cehte je pomahal v slovo Provansi in bo kariero nadaljeval na Arabskem polotoku, le da se namesto v Katar po pisanju 24ur.com tokrat odpravlja v Združene arabske emirate.

Bojda je prejel ponudbo, ki se je ne zavrača, in dve leti bo nosil dres Al Šababa. Njegova odločitev je po eni strani logična, tovrstne ponudbe se na mizi pač znajdejo morda enkrat v karieri ali pa še to ne, pri 29 letih pa malce najbrž že pogleduje proti življenju po rokometu. Tudi njegov donedavni delodajalec Aix se najbrž ni pretirano pritoževal, saj je tudi v njegovo blagajno kapnilo nekaj cekinov, za nameček se je poleti okrepil s slovitim Jeromom Fernandezom, zato bo odhod Cehteta kaj hitro prebolel.

Vsi so torej zadovoljni, no, skoraj vsi, poraja se vprašanje, kaj to pomeni za nadaljevanje Cehtetove komaj dobro obujene reprezentančne kariere. Ne zgolj zaradi reka »daleč od oči, daleč od srca«, ampak tudi zato, kot je lahko občutil na lastni koži že pred meseci, ker v tamkajšnjem svetu veljajo neke druge zakonitosti. Vse zahteva svoj čas, zato je zaradi papirologije svoje bivanje v Dohi neprostovoljno podaljšal za nekaj nenadejanih dni in tako izpustil junijski zaključek kvalifikacij za EP. Morda še bolj upravičeno pa je vprašanje, ali izbrana vrsta sploh potrebuje rokometaša, ki igra v vsej kupni moči navkljub kakovostno, milo rečeno, skromni ligi.

Če še niste slišali za Al Šabab, nič hudega, niste veliko zamudili, vsaj kar zadeva vrhunski rokomet. Že res, da se morda v nasprotju z ne tako davnimi časi, ko so v arabski svet na predvečer zaključka kariere hodili predvsem rokometni (super)veterani, zdaj tja odpravljajo tudi fantje v najboljših letih, kot denimo nekdanji slovanovec Mario Vuglač, ki je podobno kot srbski reprezentant Uroš Elezović pred tedni podpisal triletno pogodbo s katarsko Lahvijo.

Ni pa to seveda vrhunski rokomet na ravni denimo francoske ali nemške lige. Daleč od tega, nekateri bi rekli svetlobna leta daleč. Morda nekoč bo, zdaj pa se v preveč klimatiziranih dvoranah pred nekaj deset gledalci igra v najboljšem primeru povprečen rokomet, brez duše in nemalokrat brez vsakega tekmovalnega naboja. Nekaj, kar nima prav dosti veze z rokometom. Se pa, kot že rečeno, da mastno zaslužiti. In za marsikoga je to jeziček na tehtnici.

Nikola Miljković