Brest, belorusko-balkanski koktejl. Klub, ki je po neslavnem koncu Dinamo Minska nesporno rokometni kolektiv številka ena v zadnji evropski diktaturi. Medtem ko marsikje drugod zategujejo pas in dvakrat, trikrat obrnejo vsak evro, Meškov iz leta v leto dviga letvico, denarja ob sponzorjih, kot je denimo oziroma predvsem energetski gigant Gazprom, ne manjka. In ob proračunu, ki znaša bistveno več, kot pa bodo v prihajajoči sezoni zapravili vsi slovenski prvoligaši – vključno z Gorenjem in Celjem - skupaj, se je v mestu v bližini meje s Poljsko zbrala pestra druščina.
BELORUSKO-BALKANSKI KOKTEJL
Tu so številni beloruski reprezentanti (Čarapenka, Šilovič, D. Rutenka) in tu je številčna recimo temu balkanska kolonija, kar je, glede na to, da na trenerski klopi sedi hrvaški strateg Željko Babić, tudi pričakovano. Od dolgoletnega slovenskega reprezentanta Davida Špilerja prek nekdanjega člana Gorenja in Cimosa, obrambnega specialista Nikole Manojlovića, do sijajnega srbskega pivota Rastka Stojkovića. Tu je tudi hrvaško levo krilo Ljubo Vukić, pa dva nekdanja člana Maribora, Ivan Pešič in Simon Razgor, ki sta v ponedeljek prispevala levji delež k zanesljivi zmagi na prijateljski tekmi prav proti nekdanjim soigralcem (31:25). Raza in Pešo, ki sta bila tokrat na »napačni« strani.
ZA DOBRE STARE ČASE
»Lepo je bilo videti svoje nekdanje soigralce, trenerje in ljudi, ki delajo v klubu. Seveda mi ni bilo lahko, ampak verjetno bi bilo še težje, če bi šlo za srečanje s tekmovalnim pomenom,« je dejal Razgor, dolgoletni kapetan in najboljši strelec v zgodovini vijoličastih, ki se je v Belorusijo po sedmih letih in 1173 golih preselil poleti, zdaj pa se počasi že privaja na novo okolje. »Pri tem mi veliko pomagajo v prvi vrsti David Špiler, pa tudi vsi ostali soigralci s področja Balkana. Zagotovo je boljše, če te v novem okolju pričakajo ljudje, ki jih poznaš že od prej. Tudi mesto je v redu, če sem odkrit, sem pričakoval slabšo situacijo. V kratkem se mi bo v Brestu pridružila še družina, kar bo le še dodatno olajšalo življenje. Edino težavo mi predstavlja jezik, ampak tudi tega se počasi učim,« je za spletno stran mariborskega kluba dejal Celjan, ki je kot najbolj negativno zadevo izpostavil okorelo birokracijo in posledično večurno čakanje pri vsakokratnem prestopu meje.
MARIBOR KOT ODSKOČNA DESKA
Tega pa se je bržkone že dodobra privadil Ivan Pešić, ki je kljub temu, da je v štajerski prestolnici preživel eno samo sezono, Mariborčanom ostal v lepem spominu. »Seveda so bila prisotna določena čustva, predvsem pa se je bilo lepo srečati z nekdanjim klubom in ljudmi, ki sem jih spoznal ob igranju v štajerski prestolnici,« pravi dobrodušni Pešo, ki dodaja, da tudi ljudje v daljni Belorusiji poznajo in cenijo delo v Taboru. »To, da je v Brest prišel že praktično tretji igralec iz Maribora, če ob nama s Simonom štejemo še Dejana Malinovića, ki je sicer medtem že zapustil klub, je pokazatelj dobrega dela. Zagotovo je igranje v Mariboru lahko dobra odskočna deska za marsikaterega mladega igralca, treba je samo nadaljevati v tej smeri,« meni odlični hrvaški vratar.
PO ŠESTIH LETIH V LP
Razgorja, Pešiča, Špilerja in soigralce sicer že v začetku septembra čaka prvi vrhunec sezone. Ko bodo na domačih tleh v družbi slovaškega Tatrana, srbske Vojvodine in nizozemskega Targosa lovili vozovnico za ligo prvakov, kjer jih ni bilo že vse od sezone 2007/08. Kdaj, če ne zdaj, se sprašujejo v Meškovu, ki bo še tretje leto zapored nastopal tudi v ligi SEHA. V regionalnem tekmovanju so se lani zavihteli v finale, kjer so morali priznati premoč Vardarju, letos pa si bržkone želijo iti še korak dlje. Do konca.