Nevarno so se bližala tri leta brez uradnega nastopa za Slovenijo, ki bi Miljanu Vujoviću po pravilih krovne rokometne organizacije omogočala prestop med reprezentancama, preden ga je Uroš Zorman posadil na klop na tekmi za peto mesto na lanskoletnem Euru v Nemčiji proti Madžarski. A se ni odločil za korak, kakršnega je naredil zdaj že kar lep čas nekdanji slovenski reprezentant Mario Šoštarić, ki od pomladi 2023 nosi dres domovine svojih staršev Hrvaške. Čeprav bi bila (tudi) njegova odločitev legitimna.
Vujo je po svetovnem prvenstvu v Egiptu leta 2021 med vratnici v dresu s slovenskim grbom stopil le na prijateljski tekmi proti (takrat še, od nedelje pa ne več) Pajovićevi Avstriji konec decembra 2023, ko je ubranil sedemmtrovko za zmago. »Po dolgem času sem bil na igrišču v dresu slovenske reprezentance. Rad bi se zahvalil selektorju za novo priložnost in seveda soigralcem. To je lep začetek ne samo zame, ampak celotno postavo, ki je proti Litvi in Estoniji pokazala, da ima potencial. Tekmi smo vzeli zares, obe smo imeli pod nadzorom vseh 60 minut. Sicer z nekaj vzponi in padci, ampak gledano v celoti smo dobro opravili svojo nalogo in izkoristili priložnost,« je po uspešno opravljeni akciji z zmagama nad Litvo (31:28) in v nedeljo v Golovcu še Estonijo (36:30) dejal Miljan Vujović.
Na napakah se učimo
V preteklosti ga na reprezentančnih akcijah ni bilo, ker bodisi nanj nista računala Uroš Zorman in njegov predhodnik Ljubo Vranješ bodisi je bil Vujo zaradi tega užaljen in se kakšnemu klicu ni odzval. Kot je priznal po tem, ko je naposled dobil priložnost. »V preteklosti je bil v meni prisoten egoizem. Sem tak človek, da mi tega ni težko priznati. In tista zavrnjena povabila ... Vedno sem dobival klice, potem pa je bilo pri meni tako: danes bom, jutri ne, potem bi bil spet … Danes sem žalosten zaradi tega, ampak na napakah se učimo. Vem, da lahko Sloveniji dam veliko v prihodnje,« je poudaril 24-letni vratar, ki je bil poleg že na prejšnji kvalifikacijski akciji, a ga je selektor pustil na tribuni.
Vmes mu je pogosto zvonil telefon, izpisovala se je klicna številka +382. Jasno, Črnogorci so ga želeli zvabiti nazaj v svojo reprezentanco, gre navsezadnje za rokometaša z izkušnjami iz lige prvakov in nemške bundeslige, v kateri pogosto opozori nase. Obenem je za vratarja še zelo mlad, saj ima pred seboj še kakšno poldrugo desetletje branjenja na najvišjem nivoju, če se bo zgledoval po nekdanjem mentorju iz Stuttgarta Silviu Heinevetterju ali zadnjima dvema trenerjema vratarjev v reprezentanci Gorazdu Škofu in Primožu Proštu. »Dobil sem pet, šest klicev v zelo kratkem obdobju. Še pred to akcijo so me klicali, če bi prišel nazaj, potem ko sta se jim poškodovala oba vratarja. Ampak vedno sem govoril, da reprezentanca ni klub in če sem tukaj začel, če sem tukaj dobil prvo pravo priložnost in če se tukaj počutim kot doma, saj sem v Sloveniji preživel šest let, bom igral za slovensko reprezentanco. Slovenija mi je dala veliko in čutim človeško dolžnost, da ji nekaj vrnem,« je Vujović izkazal veliko pripadnost Sloveniji.
Zdaj se imam še za koga boriti
Od začetka lanskega novembra, ko ga iz povsem opravičljivih razlogov ni bilo na uvodno akcijo pravkar končanih kvalifikacij s prvima tekmama proti Litvi in Estoniji, ne igra več samo za Slovenijo, za Stuttgart, zase … Takrat je namreč dobil hčerko Aneto. »V zaključku nosečnosti je bilo nekaj več napetosti in stresa, to se je pri meni čutilo tudi na igrišču. Zdaj, ko je mala že zrasla, stara je šest mesecev in pol, pa je doma res lepo. To je povsem novo življenje in zdaj se imam še za koga boriti, ne le zase,« so se oči zasvetile Vujoviću, menda tudi daljnemu sorodniku nekdanjega slovenskega selektorja Veselina Vujovića. Pravi, da uživa v očetovski vlogi: »Mislim, da sem dober. Zdaj sem bil odsoten sedem, osem dni in ko me je vmes videla po televiziji, se ji že vidi, da čuti atija. Res sem vesel, da je tako. Zdaj pa upam, da bom imel veliko družino.«
Z družinico – srce mu je ukradla Hrvatica Karla Matea – uživajo v življenju v Nemčiji, čeprav Stuttgartu v bundesligi ne gre najbolje. »Klub je odličen glede organizacije in pogojev za delo. Ampak to je bundesliga, tam če nisi od začetka 'prisoten', te vsi prehitijo. In potem se z zmagami, kot mi, poskušaš vleči višje. To je težko, ampak tako se gradi. Jaz imam pogodbo do leta 2027 in upam, da v tem obdobju pridejo boljši časi. Zdaj pa je naš cilj, da si čim prej izborimo obstanek v ligi,« je s cilji v klubu postregel Miljan Vujović.
Ne drugi, ne tretji, ampak prvi
Pa cilji z reprezentanco? Si predstavljamo, da nastop na januarskem evropskem prvenstvu na Danskem, Norveškem in Švedskem (žreb predtekmovanja bo v četrtek v Herningu, Slovenija bo predtekmovanje igrala bodisi v Oslu bodisi Kristianstadu) in tam boj za visoko uvrstitev. »Ko sem dobil potni list, je bil moj edini cilj, da postanem ne drugi in ne tretji, ampak prvi vratar Slovenije. Verjamem, da imam vse pogoje za to, zdaj pa je treba delati. Da sem lahko izkoristil priložnost na teh dveh tekmah, je mogoče razlog tudi zunanji vpliv, ampak mislim, da bi lahko dal še več od sebe. Čutim, kaj lahko ponudim in dam,« je bil odkrit Vujović.
##IMAGE-4167044##
Če smo odkriti, smo dobili občutek, da je tudi Uroš Zorman proti Estoniji od njega pričakoval še več, čeprav je, da ne bo pomote, branil odlično. A selektor bi sodeč po svojih kretnjah in vzklikih proti Miljanu želel videti še več od 11 obramb, sploh ob strelih 35-letnega Denerja Jaanimaaja, ki je bil videti kot križanec Mathiasa Gidsla in Mikkela Hansna. »Ni treba meni govoriti za Uroša, vsi vemo, kako vrhunski igralec je bil in kako odličen trener je. Med mladimi trenerji je zame najboljši na svetu. Ko ti on kaj pove, veš, da nekaj pričakuje od tebe. Zato vse sprejemam kot pozitivno kritiko. Če je malo bolj glasen prav tako, ker vem, da mi hoče samo dobro,« je spoštovanje selektorju izkazal nekdanji vratar Celja, kjer je branil med letoma 2019 in 2022, ter Gorenja, kjer se je po prihodu iz Lovćena leta (od) 2016 rokometno izobrazil.
Kot da bi me vprašali, ali imam raje mamo ali očeta
Zato smo ga spravili kar malce v zadrego, ko smo ga pobarali, za koga bo od konca tega tedna naprej navijal v boju za finale državnega prvenstva na celjsko-velenjskem obračunu: »Uuu, sicer sem kot članski igralec več časa preživel v Celju, ampak to je, kot da bi me vprašali, ali imam raje očeta ali mamo. Recimo tako: kakšen odstotek več možnosti bi dal Celju, ki v tej sezoni igra bolje, Gorenje pa ima kratko klop. Po drugi strani pa je Zoki Jovičić stari lisjak, on bo speljal tako, da bo zanimivo.«
