Po odpovedih cele vrste prvokategornikov, od prvega vratarja Klemna Ferlina, prvega organizatorja igre Mihe Zarabca, prvega levega zunanjega igralca (Aleksa Vlaha Zorman pač v igro pošilja s klopi) in v navezi z Blažem Blagotinškom ključnega obrambnega stebra Boruta Mačkovška ter prvega desnega zunanjega igralca po slovesu Jureta Dolenca Nejca Cehteta, pa do pomembnih igralcev v rotaciji, kot so Nik Henigman, Rok Ovniček, Domen Novak, Tadej Kljun, Miha Kavčič in Mitja Janc, si ni nihče znal predstavljati, kako bo na tej akciji izgledala in delovala slovenska reprezentanca. Ta ista reprezentanca, ki na januarskem svetovnem prvenstvu na Hrvaškem že z naštetimi na razpolago ni delovala niti približno tako dobro kot Zormanova olimpijska delegacija. »Zagotovo je bilo v javnosti nekaj dvomov v nas po vseh težavah, ki smo jih imeli. Ampak od prvega dne, ko smo se dobili, jaz kot kapetan in vsi ostali s selektorjem na čelu nismo dvomili v dve zmagi,« je po uspešno opravljeni nalogi razmišljal Blaž Janc, vesel predvsem prve zmage v Skopju (32:26), medtem ko glede druge v Kopru (38:27) tako ali tako ni imel skrbi.
Če sta v Severni Makedoniji zlasti kapetan in Aleks Vlah s pomočjo Jožeta Baznika med vratnicama odpeljala Slovenijo od pekla do raja, so se v Kopru v ospredje izstrelili neki novi aduti. Dobro, Vlah je po vstopu na igrišče s klopi na svojem domačem dvorišču, kjer je (z)rasel v zunajserijskega rokometaša, znova blestel, bil z devetimi zadetki prvo ime večera. Ampak uvrstitev na Euro 2026, ki v resnici nikoli ni bila pod vprašajem, najbrž niti ni bila glavni Zormanov dobitek na tej akciji. »Po svetovnem prvenstvu smo potrebovali dve dobri tekmi. Če smo imeli mi slabo prvenstvo, so imeli Makedonci izjemnega. Pred to akcijo je tam vladala evforija, ampak mi smo pokazali svoje. Nismo pa dobili samo uvrstitve na evropsko prvenstvo, ampak tudi nekatere igralce, na katere bo selektor zagotovo lahko računal,« je predvsem proti Tariku Mliviću in Maticu Grošlju gledal Blaž Janc.
Primer Mlivić: Od nikoder do 'beka' za naslednje desetletje
Zorman ju je izpostavil neposredno, čeprav nerad izpostavlja posameznike. »Nisem tak, da bi veliko hvalil, sploh pa ne javno. Ker so vsi zaslužni. Dejstvo pa je, da so nekateri fantje naredili korak v pravo smer, sploh Tarik, ki je prvič z nami. Tekma v Makedoniji je bila zanj velik zalogaj, v Kopru pa je odigral super, čeprav zna še bolje. Tudi Grošelj je obe tekmi odigral na visoki ravni. Tako da malo širimo svojo bazo; kar je slabo, je za nekaj dobro. Mi smo po odpovedih dobili nove možnosti in s tem sladke skrbi. Fantje so dokazali, da imajo srce in željo, tudi tisti, ki so bili prvič z nami, so pokazali, da lahko v prihodnosti resno računamo nanje.«
Če je Matic Grošelj pri svojih 27 letih že uveljavljen mednarodni kader – v ligi prvakov je v dresu Celja debitiral že pred slabim desetletjem, od leta 2021 pa igra v Franciji, pri Chartresu – se je Mlivić vzel od nikoder. Selektor nanj na tej akciji sprva niti ni računal, vpoklical ga je šele tik pred zborom, ko so po Mihi Zarabcu udeležbo odpovedali še Henigman, M. Kavčič in Kljun. Tri dni kasneje je 21-letnemu Velenjčanu zaupal mesto v udarni postavi Slovenije: na eni strani igrišča ob Blagotinškovem boku v osrednjem bloku obrambe, na drugi strani na levem ‘beku’ v napadu. Kar drzna stava, a se je izplačala – zadel je jackpot. »Vem, česa je zmožen, imam ga v svojem klubu. Vedel sem, kakšen je makedonski stil igre, veliko je igre ena na ena na sredini. Tarik mogoče nima višine, kot jo imajo Mačkovšek, Henigman in Milićević, ima pa hitre noge in vedel sem, da bomo z njim dobili ogromno. Na koncu smo res. Kar sem želel, sem dobil,« je pojasnil Zorman. Je Slovenija po Mlivićevi eksploziji v Kopru, kjer je bil s sedmimi zadetki drugi strelec Zormanove vrste, ob tem ko je sijajno zaustavljal makedonske napade, dobila levega zunanjega igralca za naslednje desetletje in več? »Glede na njegovo starost, da,« je razmislil selektor.
Tarik Mlivić: Od selektorja sem dobil eno 'petko'
Slovenija je čez noč dobila novega aduta za prihodnost, Tarika Mlivića. Tako udarnega uvodnega poglavja v reprezentančni zgodbi ne pomnimo, odkar je svojega pred devetimi leti spisal Blaž Janc.
Še preden se je v dresu domačega kluba Gorenja uspel zares izkazati, je pred dobrim letom zaradi družinskih razlogov spakiral kovčke in se preselil v Ljubljano k takrat še niti približno tako ambicioznemu Slovanu. Od Evrope in boja za državni naslov v borbo za obstanek. Kdo bi si takrat, ko je naredil vsaj navidez ta(k) korak nazaj, mislil, da bo dobro leto dni kasneje eden od nosilcev igre prvega favorita za državni naslov in eden od najboljših igralcev Slovenije na pomembni kvalifikacijski tekmi. »Dobro leto dni nazaj si tega nisem znal predstavljati. Prestop v Slovan je bil mogoče takrat korak nazaj, ampak odločil sem se, da grem stopničko po stopničko. Počasi se je odprlo,« je film v preteklost zavrtel Mlivić, pred mikrofoni zaenkrat še bolj redkobeseden in konkreten kot na igrišču.
Že Mlivićev vpoklic je bil manjše presenečenje, vloga, ki mu jo je zaupal Zorman, pa malodane senzacija. »Bilo je veselje in sreča, ko sem dobil vpoklic. Malo nervoze je tudi bilo, vseeno je to članska reprezentanca, kar sanjaš od malega, treniraš za to. Potem pa še ta vloga, ki mi jo je namenil selektor. Bil sem živčen, ampak s pomočjo soigralcev je bilo dosti lažje,« se je bolj na prvo kot drugo tekmo v dresu z državnim grbom navezal 21-letni levi zunanji igralec.
V Skopju se mu je nervoza še malce poznala, v Kopru je bil videti suveren kot – Vlah. Morda je zid razbil s krstnim zadetkom v zadnji sekundi prve tekme, ko je s strelom v prazno mrežo postavil končni izid. »Po tem je bilo lažje. Tisto je bila prva tekma, prvi gol mi je dal zagon, dodaten veter v hrbet,« je prikimal Mlivić, ki je v Bonifiki nadaljeval, kjer je končal. S tremi hitrimi zadetki je bil protagonist zgodnjega pobega Slovencev, ki se niso več ozirali nazaj. »Vse priložnosti smo izkoristili, ničesar nismo prepuščali naključju. Dogovorili smo se, da takoj pokažemo, po kaj smo prišli,« je dal vedeti, da so s soigralci sledili selektorjevim navodilom.
Preden je kot debitant in najmlajši iz Zormanovega tabora opravil svoje dolžnosti – pospravil žoge ipd. –, smo ga pobarali še o naslednjih izzivih na klubski ravni. S Slovanom ga konec tedna čaka začetek končnice za prvaka. »Zdaj se začne končnica, čaka nas prva tekma proti Škofji Loki. Zdaj gre zares. Saj so bile tudi do sedaj prave tekme, ampak zdaj sledijo odločilne,« se zaveda Tarik Mlivić, ki bo z dvema reprezentančnima nastopoma in osmimi zadetki pod pasom na prvoligaška igrišča bržkone odslej prihajal še bolj suveren in samozavesten. »Verjetno bo to res še pripomoglo k temu,« je na kratko zaključilo odkritje te akcije, ki medtem na Kodeljevem seveda že trenira naprej pod vodstvom – Uroša Zormana. Je za predstavo v reprezentančnem dresu od njega dobil kakšno pohvalo? »Sem dobil eno 'petko' na klopi,« se je zadovoljno nasmehnil.
Primer Grošelj: samo da bo zdravje
Kar nekaj sladkih skrbi je dobil Uroš Zorman na tej akciji, njegovi (tokrat odsotni) staroselci pa (za kolektivno moč) dobrodošlo konkurenco. Kot včeraj se zdi, ko smo o levem zunanjem položaju govorili kot o veliki črni luknji slovenske reprezentance; z očmi, ki kozarec vidijo napol poln, lahko danes tam vidimo rudnik zlata. Aleks Vlah je eden najboljših na tem položaju v Evropi, Borut Mačkovšek zna nasprotne obrambe tu in tam odpreti s streli z razdalje, pa tudi kakšnim cepelinom, na velika vrata je prišel Mlivić, tu sta še močni Henigman in Aleks Kavčič, ki je v Bonifiki v skopo odmerjenem času na igrišču uspel s svojim projektilom pomoriti celotno družino Pajek v zgornjem kotu makedonskih vrat. Pozabiti ne smemo niti na Uroša Milićevića, ki v celjskem dresu igra sijajno sezono (na obeh straneh igrišča) pod vodstvom Paula Pereire, no, pod Zormanom se zaenkrat ne (z)najde. Na obeh tekmah z Makedonijo se je moral sprijazniti s sedežem na tribuni, tako kot tretji vratar Miljan Vujović, in (še) nesojeni A-reprezentant Tim Rozman, desni zunanji.
Tudi pogled na ta položaj je po tej akciji lepši kot je bil pred njo, ko se je dokončno poslovil nesporni udarni desni 'bek' zadnjega desetletja in več Jure Dolenec. Ob odsotnosti Nejca Cehteta in Tadeja Kljuna, ki sta z izdatno pomočjo Blaža Janca za ta položaj skrbela na zadnjem mundialu, je v ospredje stopil povratnik v reprezentanco Matic Grošelj, s petimi zadetki tretji strelec Slovenije na revanši z Makedonci. »Tudi v obrambi je odigral zelo, zelo dobro, v napadu mu še malo manjka poznavanje našega sistema. Sploh na prvi tekmi je bil malo rezerviran, na drugi pa je pokazal, da lahko nanj maksimalno računamo. Širina se dela, super,« je še enkrat ponovil Zorman, ki bo na Grošlja v bodoče zagotovo resno računal, če le bo Trboveljčanu služilo zdravje. Kar mu v preteklosti sicer pogosto ni …
Tajnik, Cokan, Baznik
Na srednjem zunanjem položaju je Zorman ob odsotnosti Zarabca in Ovnička svoj kader razširil z Domnom Tajnikom, ki ni gol-igralec kot Domen Makuc ali Mitja Janc, a zato odličen organizator igre v dobesednem pomenu besede. Na 'pivotu' ima poleg Blagotinška Kristjana Horžena, ki postaja nepogrešljivi člen reprezentance, in Miho Kavčiča, vedno je v pripravljenosti tudi Matic Suholežnik. Tilen Kodrin in Staš Jovičić sta zabetonirana na levem krilu, kjer le ob posebnih priložnostih zraven pride Tadej Mazej, na desnem krilu je odsotnost Novaka unovčil predvsem Tim Cokan, ki je dobro pokril hrbet kapetanu Jancu in s 'suhim listom' na uvodu tekme razkazal svoje mojstrstvo. Poškodbo prvega vratarja Ferlina je sijajno izkoristil Jože Baznik, ki si je z dvema izvrstnima predstavama bržkone izboril stalno mesto v izbrani vrsti za bližnjo prihodnost.
Še za eno ekipo 'na čakanju'
Zanimivo bo videti, kako in za koga se bo Uroš Zorman odločil, ko bodo vsi njegovi aduti zdravi. Recimo že za naslednje evropsko prvenstvo v Skandinaviji, kaj šele za olimpijske igre v Los Angelesu, ki so od poraza na tekmi za bron na prejšnjih igrah s Španijo v Lillu že v zavesti selektorja. Morda pa svojo bazo na naslednji akciji še malce razširi – 7. maja v Litvi in štiri dni kasneje v Celju proti Estoniji bo imel namreč veliko manevrskega prostora, kajti mesto na Euru je s svojimi možmi že rezerviral, reprezentanci z Baltika pa bi morali biti premagljivi tudi z B-reprezentanco, z vsem dolžnim spoštovanjem. »Takšne baze pa spet nimamo, da bi lahko odkrival toplo vodo. Zagotovo bom še kaj spremenil, še komu dal priložnost in verjamem, da nas še kdo preseneti, kot so nas nekateri v tem tednu. Potem bo pol leta mirnega do naslednjega Eura, da se bomo lahko v miru pripravili na januar prihodnje leto in vmes gradili naprej za naš glavni cilj, olimpijske igre v Los Angelesu,« je s pogledom v prihodnost sklenil Uroš Zorman.
No, kar nekaj slovenskih rokometašev se z njegovimi besedami (med vrsticami) o zdaj že dodobra izčrpani bazi najbrž ne bo povsem strinjalo. Če izvzamemo Gašperja Marguča, ki ga v svoji sliki tega olimpijskega ciklusa očitno več ne vidi (po igrah v Los Angelesu bo navsezadnje dopolnil 38 let), in njegovega vrstnika Darka Cingesarja jih je kar nekaj, ki vsaj v zadnjem času ne dočakajo (veliko) priložnosti. Denimo vratarja Urh Kastelic in tokrat (le) prisotni Miljan Vujović, celjski biser Andraž Makuc, njegova soigralca Tadej Mazej in Uroš Milićević, ki je lahko prejšnji teden vsaj treniral s prvokategorniki, člana aktualnega prvaka Gorenja Tilen Sokolič in Jernej Drobež, Zormanova varovanca s Slovana Jaka Malus in Stefan Žabić, serijski prvi strelec slovenske lige iz Ribnice (prej Krke) Uroš Knavs, trebanjski levi Peter Šiško, Timotej Grmšek, Vid Miklavec in še kdo, prvi strelec madžarske lige Gregor Ocvirk, pa zaenkrat še bundesligaš Tilen Strmljan, medtem ko je Gašper Horvat po selitvi na Bližnji vzhod povsem izginil z radarjev … Pa še koga smo zagotovo pozabili, naj nam ne zameri(jo).
Kar okrog 40 rokometašev je brez reprezentančno upokojenih veteranov a la Dolenec, brata Skube, Bezjak, Gaber itd. v bazenu, iz katerega vleče Uroš Zorman. O kakovosti ne bomo sodili – na tekmah z nasprotniki kova Makedonije, Litve ali Estonije to niti ne bi imelo smisla –, o njej bodo slovenski rokometaši razsodili sami. Tistih, čez prst, dvajset Zormanovih izbrancev najprej na naslednjem evropskem prvenstvu, ki ga lahko po zadnji akciji vsekakor pričakujejo bolj optimistično, kot smo ga po predhodnem svetovnem prvenstvu na Hrvaškem.
