»Dansko reprezentanco je dolgočasno gledati …«je že po polfinalni zmagi nad Portugalsko – slednjo je celjski trener Paulo Pereira na koncu popeljal do fantastičnega, a precej grenkega četrtega mesta, saj je bila Francija na tekmi za bron boljša le za zadetek – zapisal eden od danskih medijev. Težko bi mu oporekali. Danski vikingi pod vodstvom Nikolaja Jacobsena so v tem trenutku toliko boljši in močnejši od konkurence, da bi jim moralo iti nekaj hudo narobe, da bi lahko kdo ogrozil njihovo prevlado. Viroza, ki je v noči pred tekmo v posteljo (verjetno bolje rečeno na in pred straniščno školjko) položila izjemnega vratarja Emila Nielsna, Lasseja Anderssona in Niclasa Kirkeløkkeja ni bila dovolj močan zaveznik Hrvatov, da bi lahko ti finale naredili zanimiv. Ampak saj v to zares najbrž niti Hrvati sami niso verjeli, vsaj če sodimo po besedah nekdanjega reprezentanta Danske Michaela Knudsna v tamkajšnjih medijih.»Včeraj sem srečal Igorja Vorija v hotelu, kjer je žuriral. Precej sem prepričan, da je Hrvaška slavila vse od četrtkove zmage (nad Francijo v polfinalu, op. p.), zato se sprašujem, koliko energije ji je ostalo za današnji finale,«se je pred dansko-hrvaškim obračunom v Oslu smejalo Dancu. Zdi se, da je vseeno, kajti Danci so bili skozi celoten turnir videti kot z drugega sveta. Svoje tekmece so v povprečju premagovali s skoraj 13 zadetki razlike, je pa res, da so prehodili eno svojih lažjih poti. Prek Alžirije (+25), Tunizije (+11), Italije (+19), Nemčije (+10), Švice (+11), Češke (+6), Brazilije (+12), Portugalske (+13) in Hrvaške (+6).
Danci jezni na Hrvate: Morda lahko tako v Zagrebu
Hrvatom je treba priznati, da na igrišče niso prišli kot živi mrtveci z belimi zastavami, prišli so se borit. Še preveč, bi človek rekel, ko jih je gledal pretepati Dance, včasih tudi z umazanimi udarci. Marko Mamić je moral z rdečim kartonom zaradi grobega prekrška nad Rasmusom Laugejem Schmidom na tribuno že v prvem polčasu, še bolj je Dance razjezila poteza Matea Maraša, ki je nešportno pohodil Mathiasa Gidsla.»Nekdo bi moral igralcem iz Hrvaške pojasniti, da se rokomet ne igra tako. Mogoče si to lahko privoščijo v Zagrebu, kjer so sodniki na njihovi strani. Ampak ti prekrški so bili norost. Samo tako bi nas lahko premagali. Ampak ni jim uspelo, ker smo mi pametnejši. Prejemali so neumne izključitve, igrali so s preveč čustvi. Pred finalom so pokazali dober rokomet, na dvoboju z nami pač ne,«je bil zelo oster eden od zvezdnikov Danske, odslej varovanec Aleša Pajovića v Flensburgu, Simon Pytlick.
Ni bil edini, ki je obsodil grobost Hrvatov.»Tako stopiti na nogo nasprotniku je umazana poteza. Tak izpad ne sodi nikamor, strašno me jezi. Take stvari je grdo gledati. Da tako stopiš na gleženj Mathiasa Gidsla … To je ena najhujših stvari, kar sem jih kdajkoli videl,«ogorčenja ni skrival nekdanji danski reprezentant, zdaj komentator na danski TV2, Claus Møller Jakobsen.»K sreči sem že tako dolgo v rokometu, da sem vedel, kaj proti Hrvaški pričakovati,«je nadaljeval Rasmus Lauge Schmid ...»To je bila runda pretepanja, ker so mislili, da nas tako lahko premagajo. Torej da tekmo preobrnejo v pretep. Hoteli so nas sprovocirati, mi pa smo jim vrnili z nasmehi, to je najboljši odgovor. Oni so se pritoževali zaradi izključitev, se obnašali kot otroci. Kot sem rekel, nekaj podobnega smo pričakovali. Lahko bi jih razbili za 12 golov, če bi hoteli,«je pristavil izkušeni Danec.
Hrvati si mislijo svoje
Na Hrvaškem so zadevo sicer videli malo drugače. Predvsem Igor Karačić, ki se je tik pred zadnjo sireno, ko je danska obramba z Yannickom Greenom na čelu omogočila Domagoju Duvnjaku prost prehod do zadnjega gola v reprezentančni karieri, kregal z danskim selektorjem in klopjo, španskega sodnika pa je celo malo odrinil. V garderobi Dagurja Sigurdssona so se počutili oškodovane – krivca pa delivca pravice iz Španije. »O tekmi bi lahko veliko govoril, marsikaj bi lahko povedal, ampak si tega ne želim. Videl sem Duleta, kako je na začetku jokal. Jaz sem se smejal, ker sem si želel, da bi vsak trenutek, ki sem ga preživel tukaj, ostal v lepem spominu. Rezultat ni bil lep, ampak spomnil sem bom vsake odigrane minute v finalu in na tem turnirju,«je Igor Karačić za RTL povedal ob slovesu od reprezentančnega dresa.
Dule je veliko jokal
Ampak precej bolj kot o Karačićevem slovesu in, roko na srce, tudi pričakovanemu danskemu podaljšanju vladavine, se je ob koncu svetovnega prvenstva govorilo o Domagoju Duvnjaku. Dule je na ponedeljkovem sprejemu na nabito polnem Trgu Bana Jelačića spet jokal, tako kot po polfinalni zmagi nad Francijo, pred finalom z Dansko in po porazu na zadnji tekmi, ko je dosegel še svoj poslednji zadetek za Hrvaško. Preštel je do 796 na 272 tekmah. »Najprej bi se zahvalil selektorju Dagurju Sigurdssonu, da me je poslal na igrišče, potem pa še danskim igralcem in Jannicku Greenu, ki so mi dopustili lahek zadetek. Veliko spoštovanje. Ampak to je bil zame istočasno prekrasen in žalosten trenutek, saj sem vedel, da sem dosegel svoj zadnji gol za Hrvaško,«je za Index povedal Duvnjak, ki so ga kamere danske televizije kasneje ujele tudi pri objemu z najboljšim igralcem turnirja Mathiasom Gidslom.
»Rekel mi je, da nisem normalen, jaz pa sem mu odgovoril, da sem normalen, da sem pač Danec,«je razkril Gidsel, ki je zelo dobro ponazoril našo misel iz nadnaslova, da Danci pač niso tega s sveta. Zelo dobro pa je ta rokometni nezemljan vedel tudi, komu je to govoril:»V svoji slabi nemščini sem mu čestital za sijajno kariero. On ni samo eden najboljših rokometašev v zgodovini, je tudi velika inspiracija za vse bodoče hrvaške in danske rokometaše. Ko bom v njegovih letih, mu želim biti podoben.«No, na reprezentančni ravni je Gidsel že zdaj osvojil več – ker je pač Danec, kot je rekel sam –, ampak tudi Duletova zbirka kolajn je nadvse zavidljiva. Bila je to že njegova peta srebrna z največjih tekmovanj, ima še štiri bronaste, tako da mu je zmanjkalo le zlato.
Se jih sploh (še) da zaustaviti?
A hrvaški navijači so svoje junake v Zagrebu včeraj sprejeli kot zlate. »Vi ste popolnoma nor narod. Rad vas imam, rad imam svojo ekipo, ampak najraje imam Pešića,« je na Ivana Pešića, še enega svežega reprezentančnega upokojenca, pokazal Dagur Sigurdsson. Islandec, ki so ga Hrvati še pred meseci 'menjali', zdaj ga kličejo Dagur Hrvatson.
Zagreb je včeraj 'gorel', množica je bila nepregledna, še bolj kot v Københavnu, kjer je bilo ozračje vendarle (videti in slišati) bolj umirjeno. Hladnejši Skandinavci so sploh v zadnjem obdobju navsezadnje že vajeni uspehov; bil je to njihov četrti zaporedni naslov svetovnih prvakov, proslavili so ga nekaj mesecev po osvojeni zlati olimpijski kolajni. Vprašanje, ki si ga ob tem postavlja rokometni svet, pa je: kako ustaviti Dansko, končati njeno vladavino, je to sploh (še) mogoče? »Še boljši smo lahko,«odgovarja Nikolaj Jacobsen in moramo priznati, da mu lahko verjamemo. Samo poglejmo v rojstne liste največjih danskih zvezdnikov: Mathias Gidsel (25), Simon Pytlick (24), Emil Nielsen (27), Magnus Saugstrup (28), Emil Jacobsen (27), Lukas Jørgensen (25), Emil Madsen (24) …
