Slovenija je na SP zasedla 13. mesto. Ocena predsednika?
Športnih ciljev, ki smo si jih zadali – torej uvrstitev vsaj v četrtfinale – nismo dosegli. Zato je ocena temu primerna.
Torej je ta reprezentanca v vaših očeh sposobna več in to, kot je razmišljal tudi Uroš Zorman, ni bila realnost?
Absolutno, tako strokovni štab kot predsedstvo z menoj vred smo kot realen športni cilj videli četrtfinale. Žal ga nismo dosegli. In o tem se bomo naslednji teden pogovarjali.
Pa bi Hrvaška sploh lahko padla, če bi šlo v zadnjem krogu glavnega dela obema reprezentancama za četrtfinale? Bi Sloveniji bilo dovoljeno zmagati?
Načeloma verjamemo v rokometne institucije, moramo v njih verjeti, sicer pa opozarjamo, kadar ocenjujemo, da se godi krivica. Ko so napake tako eklakantne, da je nanje treba opozarjati. Ampak sam ne bi rekel, da je vse narobe in da nič ne štima.
No, po zadnji tekmi Slovenije in Hrvaške je bilo veliko odzivov z vseh koncev, da nekaj ni štimalo ...
Sam se bom od tega komentiranja distanciral, naj si vsak sam ustvari mnenje. Subjektivno marsikdaj vidim odstopanja od tega, kar sam mislim, da je prav. Ampak to ni relevantno. Še enkrat pa ponavljam, da ob ustreznih snidenjih z drugimi predsedniki in predstavniki rokometnih institucij seveda opozarjam na te zadeve.
V Sloveniji se je veliko govorilo tudi o zasoljenih cenah vstopnic s strani organizatorjev. Vaše stališče?
Če gledam iz vidika navijačev samih in iz vidika, da bi si Slovenija želela pripeljati čim več svojih navijačev na tekme, lahko rečem, da so bile cene visoke. Da ne govorim o cenah vstopnic za poslovne partnerje, te so bile, huh … A če so bile cene vstopnic po eni strani nenormalne in nedostopne, razumem organizatorja, ki ima zadevo deloma delegirano prek mednarodne institucije, ima pa seveda tudi svoj poslovni načrt. Moj subjektiven komentar na podlagi vsega bi bil, da so bile cene vstopnic absolutno previsoke, ampak na to mi nimamo vpliva. Razen da na ustreznih institucijah rečemo, da če želimo rokomet približati širši publiki in napolniti dvorane, moramo upoštevati tudi ekonomski vidik. Prilagoditi karte kupni moči. Verjamem, da so lahko vstopnice v Skandinaviji enkrat dražje – pa tokrat niti niso bile –, ampak tam je tudi standard še enkrat višji.
Kot ste dejali v uvodu našega pogovora, se boste naslednji teden s strokovnim štabom in predsedstvom pogovorili, zakaj slovenski rokometaši na tem turnirju niso bili pravi. Boste le poslušali ali imate kakšno svojo teorijo?
Selektorja sem povabil na sestanek, da naredi analizo in predstavi, zakaj in kako se je v petih, šestih mesecih, odkar smo bili v polfinalu olimpijskih iger, zgodilo, kar se je. Zanima nas njegova ocena, ker ne verjamemo, da so fantje v šestih mesecih pozabili igrati rokomet. Treba se je vprašati, čemu tako, in narediti vse, da se to ne bo ponavljalo. Ne nazadnje je dal celo selektor sam izjavo, da smo na dveh pomembnih tekmah naredili toliko napak, kot smo jih na celotnih olimpijskih igrah. To je samo po sebi dovolj zgovorno.
Selektor se je po zadnji tekmi spraševal, ali bo tudi njegov status v bodoče kaj drugačen. Je na dnevnem redu tudi ta tema, torej o prihodnosti Uroša Zormana na čelu reprezentance?
Kar zadeva naš zorni kot: selektor je lansko leto pred olimpijskimi igrami podaljšal pogodbo za dve leti. Ne vidim razloga, da bi se zadeva kakorkoli spremenila. Slovenijo je popeljal v polfinale olimpijskih iger in ne verjamem, da je zaradi tega rezultata zdaj kaj slabši selektor. Oziroma da bi to bil razlog za pogovore o njegovi prihodnosti. Se bova pa dobila, pogovorila, če ima mogoče on kakšna svoja videnja, ki mi jih želi predstaviti. Takrat bomo več vedeli, kaj in kako.
Je morda na tem turnirju vseeno pokuril kaj kredita?
Težko komentiram, tako on kot njegov strokovni štab so dali vse od sebe. Treba je upoštevati tudi, da je doživel spremembe tako v strokovnem štabu kot v ekipi. Dajmo mu čas, da razmisli, vse analizira in predstavi rezultate analize, bomo verjetno takrat pametnejši.
Ves čas je veliko tudi govora o stanju na zvezi – o nezavidljivi finančni situaciji. Iz prve roke: kako kaže?
Trudimo se že od nastopa mojega mandata in naredili smo ogromno. Več kot prepolovili smo izgubo, ki sem jo podedoval predvsem kot posledico organizacije ženskega evropskega prvenstva. V športu tako pač je, zaradi tega funkcionarji smo, torej da rešujemo nastalo situacijo. Seveda bi si želel, da ne bi bili v rdečih številkah in bi se lahko posvečali samo rokometu in rokometni igri. Žal je trenutno še vedno kar velik del osredotočenosti naše pisarne pri iskanju pokroviteljev in reševanju finančne situacije. Ampak zadeva gre na bistveno bolje. Verjamem, da bomo v roku dobrega leta dni prišli na zeleno vejo in se odtlej lahko ukvarjali samo z lepimi rokometnimi zadevami.
Smo lahko konkretnejši glede številk?
Ne bi šel v podrobnosti, ker nimam niti podatkov na današnji dan. Zadeve so obvladljive, dolga je bistveno manj kot milijon evrov, bilo pa ga je bistveno več. Gremo v pravo smer. V igri imamo še nekaj novih sponzorjev, ko smo v Zagrebu organizirali poslovni klub, sta pristopila dva velika partnerja za organizacijo tega dogodka in verjamem, da bosta pristopila tudi kot pomembna sponzorja. V tem primeru bomo prišli že v zelo vzdržen položaj.
Bodo lahko potem tudi igralci pričakovali kakšne dnevnice oziroma boljše pogoje? Ali ste bolj zagovornik teze, da se v reprezentanci ne igra za denar temveč za čast, ponos, državni grb?
Sem zagovornik zdrave, vmesne poti. Trenutno zveza ni v tej kondiciji, si pa jaz osebno želim in tudi vedno povem v pisarni RZS, da je naša osnovna dejavnost rokomet in da mi živimo zaradi rokometne igre in igralcev, ki jo ustvarjajo. Oni so prvi, za katere moramo poskrbeti. Potrudili smo se, kolikor je bilo v naši moči, za nagrado za olimpijske igre, kot se potrudimo za vsak odmeven rezultat. Se pa moramo zavedati, da ne bomo nikoli velika zveza, kakršne so tiste proti severu, kjer je rokomet doma: nemška, skandinavske … S takšnim denarjem mi ne bomo nikoli operirali. Je pa res, da naši igralci igrajo v teh klubih in se pogovarjajo z domačini, ki jim njihove zveze omogočajo to, kar naša v takšni meri ne more slovenskim igralcem. Sem pa rekel, da je moj osebni cilj, da ko se sanira finančno stanje, bo vnaprej znano, kaj lahko pričakujejo reprezentanti in reprezentantke. Od nagrad do dnevnic oziroma drugih dodatkov.
V kratkem se nadaljuje državno prvenstvo, ki v tej sezoni poteka v novem tekmovalnem sistemu. Kaj si mislite o ligaškem, klubskem rokometu izpod vaše strehe?
Po novem modelu sicer še ni bila v celoti izpeljana niti ena sezona, ampak kar mi govorijo predsedniki klubov in rokometni delavci, je naša liga na pravi poti. Vsi ga podpirajo. Zelo me veseli, da ni favoritov, vsak lahko premaga vsakega. To je dobro za ligo. Pozitivno je, da se je Slovan priključil v elitni vrh, kar je samo pozitivno za slovenski rokomet. Da se še najdejo rokometni entuziasti, ki verjamejo v ta šport in pomagajo dvigniti klube, v tem primeru Slovan, na pota stare slave.
Ima predsednik kakšnega favorita v boju za naslov? Jeseni smo v enem od medijev prebrali, da ste na tekmo Slovana in Celja prišli z rdečim šalom. Kakšno je ozadje?
Kaj bi sploh komentiral. Če ima človek pozimi bordo šal, nekdo pa ga označi kot rdeč šal … Hkrati sem imel temno zelen žameten suknjič – mi bodo potem v Ljubljani očitali, da hodim v suknjiču Pivovarne Laško? Meni se ta zadeve zdijo izpod vsake normalne ravni komentiranja. Zato bi se od tega res distanciral. Nimam nobenega favorita, naj zmaga najboljši. Moja sredina, kjer sem v mladosti igral rokomet, je iz nekih drugih koncev, čakam samo še očitek, da prihajam iz neke majhne Škofje Loke in da je zaradi tega Loka kakršenkoli favorit.
