Uroš Zorman s kolegi iz strokovnega štaba ponoči ni veliko spal, razglabljali so, kaj je šlo narobe in se vrteli v začaranem krogu, kot nam je povedal na današnjem druženju v hotelu Westin. Borut Mačkovšek po tekmah že tako slabo spi, po včerajšnji je še slabše. Kot verjetno marsikateri njegov soigralec, če ne vsi. Staš Jovičić je pred spanjem na svojem telefonu malce preletel družbena omrežja, odgovoril kakšnemu svojemu prijatelju, dal kakšen všeček …
Enega je pritisnil pod objavo Rokometne zveze Slovenije (p)o porazu z Islandijo, ki si jo lahko ogledate spodaj. Smo si predstavljali, da ni všečkal 'skromnega strelskega večera', morda je oznako 'mi Slovenci' … »Ha, podpiram Rokometno zvezo Slovenije. Moj lajk nima nekega posebnega sporočila, preprosto ga dam, da podprem delo ljudi na zvezi, saj sem tudi jaz del tega. Kar se tiče strelskega večera – dobrega vratarja imajo. Malo se hecam, ampak res ga imajo, k toliko zgrešenim strelom pa je pripomogla naša nezbranost. Nismo bili na nivoju, preveč strelov smo zgrešili, zapravili preveč žog in to nas je stalo zmage. Islandci so povedli pet, šest golov, držali prednost vso tekmo, mi se nismo uspeli vrniti, tako da so zasluženo zmagali,« je, ko je uvodno razočaranje po (ne)prespani noči minilo, že malce bolj vedrega obraza dejal Jovičić.
V malce boljšo voljo sta ga spravila že oče Zoran in brat dvojček Enej, ki sta Staša prišla v živo podpret na tribuno zagrebške Arene. »Po tekmi sem ju šel pozdraviti, objeti, da sta me malo potolažila, podprla. Bolj sem bil vesel, da sem ju videl, saj se že nekaj časa nismo videli, od novega leta. Vedno je lepo videti družino. Do sedaj še ni bilo prvenstva tako blizu doma, tako da sta prvič prišla. Veliko mi je pomenilo,« je čustveno dejal Zormanov varovanec iz reprezentance in tudi Slovana.
Veliko mu pomeni tudi množična podpora s tribun slovenskih navijačev, no, odslej jih bodo Slovenci potrebovali še bolj. Da se jim pomagajo že proti Argentini v sredinem popoldnevu pobrati in jih nato prek Egipta in Hrvaške poženejo proti četrtfinalu. »Čaka nas Argentina, ki ni na taki ravni kot Islandija, Egipt ali Hrvaška. Ampak vseeno ne smemo podcenjevati tekmeca, v tekmo moramo stoodstotno in pokazati, da smo Slovenci rokometni narod. Že 25 let smo na zelo visokem nivoju. Zato moramo premagati Argentino, potem pa tudi preostali težji tekmi. Upam, da nas pride podpret čim več Slovencev, kot so nas že do sedaj oziroma še v malo večjem številu. To nam veliko pomeni, v Zagrebu se počutimo kot doma,« je poudaril 24-letni levokrilni igralec, ki je rojstni dan praznoval 6. decembra.
Dobrih deset mesecev pred njegovim rojstvom (29. januarja 2000) je njegov oče Zoran ključno pripomogel k eni največjih zmag v zgodovini slovenske reprezentance. Saj veste, bilo je sredi Zagreba, ko je Slovenija premagala Hrvaško na tekmi za 5. mesto evropskega prvenstva in si priigrala krstni nastop na olimpijskih igrah. Lahko si predstavljate, kako srčno si želi Staš doživeti nekaj podobnega kot je Zoki pred četrt stoletja, torej odigrati in zmagati veliki sosedski obračun, ki bi prinesel nekaj velikega. A da bo četrtfinale v nedeljo še dosegljivo, bodo morali Slovenci najprej veliko delo opraviti proti Argentini in Egiptu (Hrvati pa proti Zelenortskim otokom in Islandiji), v nasprotnem primeru je lahko to le še ena 'prijateljska tekma'. »Ravno nekaj dni nazaj sem se z očetom pogovarjal v sobi prek telefona, kako so leta 2000 premagali Hrvate v Zagrebu in se uvrstili na olimpijske igre. Zelo velika stvar bi bila za vse nas, če bi Hrvate zdaj še mi premagali in šli seveda naprej, v četrtfinale svetovnega prvenstva,« je prste prekrižal Staš Jovičić.
