Dolgo je že na veliki sceni. Zelo dolgo. V hrvaški izbrani vrsti je debitiral na SP 2007 v Nemčiji. Takrat je na igrišču prebil vsega četrt ure, že čez dve leti pa je bil na prvenstvu na domačih tleh eden izmed nosilcev igre. Poldrugo desetletje pozneje se SP vrača na Hrvaško, za Duvnjaka pa je, kot pravi sam, to zadnje veliko tekmovanje.
S hrvaško izbrano vrsto ima z velikih tekmovanj osem kolajn, a nobena ni najžlahtnejšega sijaja. Štirikrat je zaigral v velikem finalu, toda vedno je nekaj (z)manjkalo, vedno se je našel nekdo, ki je bil močnejši. Na EP 2008 Danci, na SP 2009 in EP 2010 Francozi z Nikolo Karabatićem, na EP 2020 Španci. Ta zadnji poraz ga je najbolj bolel. Oziroma ga še vedno boli. »To je bil brez dvoma najtežji poraz v moji karieri. Vsi smo čutili, da bi morali dobiti tisto tekmo proti Španiji. Mislili smo, da igramo najboljši rokomet. Navijači so nas nosili, na Hrvaškem je bila evforija. Mislil sem, da je to zagotovo finale, ko nam bo končno uspelo. Vse se nam je poklopilo, bilo je, kot da bi leteli.« A tudi v četrto ni šlo. »S tem se je treba preprosto sprijazniti. To je šport. Tiste tekme si še vedno nisem ogledal. Še danes se včasih pred spanjem uležem v posteljo in se spominjam tiste tekme. Še dandanes,« razlaga v kratkem dokumentarcu naslovljenem Zlate sanje.
S svetovnih prvenstev ima srebro iz leta 2009, ko je prvenstvo, kot že rečeno, gostila Hrvaška, štiri leta pozneje v Španiji pa so Hrvati osvojili še bron. Takrat so v tekmi za tretje mesto premagali Denićevo Slovenijo. Bi lahko na svojem zadnjem turnirju vzel še tisto zadnje, kar mu manjka v veliki karieri – zlato kolajno z reprezentanco? Bi lahko prav na koncu dosanjal zlate sanje? Bila bi to češnja na torto, bil bi to labodji spev.
»Veselim se vsakega svetovnega prvenstva, še posebej tega doma. Vzdušje je odlično in upam, da bo tako tudi ostalo. Upam, da bomo med pripravami ostali zdravi in uživali v privilegiju, da imamo SP na domačih tleh. Vesel sem, da se bom od dresa z državnim grbom poslovil na domačem igrišču. Zagotovo mi ne bo lahko, ko bom zadnjič poslušal našo himno Lijepa naša, vendar imam veliko izkušenj, tako da upam, da se bom osredotočil zgolj na igrišče. Zmagati prvo tekmo, ustvariti oziroma zanetiti evforijo in napredovati, to je naš okviren načrt. Na tem turnirju nismo med favoriti, a če bo vladala enotnost med ekipo in navijači, imamo velike možnosti,« je dejal na začetku priprav.
Za Duvnjaka bi bilo sicer sanjsko, če bi prav zadnjo tekmo v reprezentančnem dresu odigral na Norveškem. V Unity Areni na obrobju Osla, ki bo gostila zaključni boj za kolajne.
Prvi do Balića
Ne glede na razplet tega zadnjega plesa bo šel v anale kot eden najboljših hrvaških igralcev vseh časov. Pa jih niso imeli malo. Dobrih, odličnih, izjemnih. Duvnjak je danes bržkone celo prvi do nedotakljivega in neponovljivega rokometnega Mozarta Ivana Balića.
Navsezadnje je Dule rekorder po številu nastopov in številu zadetkov v kockastem dresu. In že vrsto let kapetan reprezentance. Imel bo priložnost, da zadnji ples odpleše pred domačimi gledalci. Upa, da bo imel več sreče, kot leta 2018, ko je Hrvaška nazadnje gostila veliki turnir. Takrat je bilo zaradi poškodbe mečne mišice zanj prvenstva konec, še preden se je sploh dobro začelo. V zaključku prve tekme prvenstva stare celine s Švedsko je odšepal z igrišča in se ni več vrnil.
Vse se je sicer začelo v rojstnem Đakovu, ko je že pri šestnajstih debitiral v prvi hrvaški ligi. Naslednja postaja je bila, kakopak, Zagreb, potem pa po več tednov trajajoči prestopni sagi rokometna NBA, imenovana bundesliga. Že pri 21 letih je veljal za najdražjega rokometaša na svetu, na vrhuncu moči pa je bil leta 2013, ko je s Hamburgom osvojil ligo prvakov in bil s strani IHF uradno izbran za najboljšega rokometaša sveta. Zdaj je že več kot desetletje v Kielu, s katerim je osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Ligo prvakov, pokal EHF, štirikrat bundesligo, trikrat nemški pokal, šestkrat nemški superpokal …
In ni še končal. V letošnji sezoni igra kot v najboljših časih. Dobri stari Dule. Pravi, da gre to tudi na račun tega, da se je pred olimpijskimi igrami znebil nekaj odvečnih kilogramov. Kljubuje očetu času, igra v obe smeri in pri 36-ih letih na igrišču v povprečju prebije več kot petdeset minut na srečanje. Da, prav ste prebrali, debelih petdeset minut na srečanje, kar je tretja največja minutaža v celotni (bundes)ligi.
Ko bo enkrat končal kariero, se bo v EHF dvorani slavnih bržkone kmalu pridružil rojakoma Baliću in Irfanu Smajlagiću. Prav Pipe ga je pred mnogimi leti povabil v kadetsko reprezentanco, s katero je leta 2006 v Estoniji osvojil naslov evropskega prvaka, sam pa je bil razglašen za igralca prvenstva. Začetek neke velike zgodbe, ki slabi dve desetletji še kar traja.
Slovo od reprezentance sicer ne pomeni tudi konca rokometne kariere, z zebrami ima pogodbo do poletja 2026. »Obožujem ta klub. To je odlična ekipa z odlično mentaliteto. Počutim se, kot da me še vedno potrebujejo. Na igrišču se počutim dobro, tu smo z družino našli nov dom.« Ducat let v Kielu, sedemnajst let v bundesligi. Malo je takšnih …
Je eden izmed poslednjih Mohikancev neke generacije. Poleti so se med drugim poslovili Nikola Karabatić, Mikkel Hansen, Joan Canellas … zdaj bo reprezentančno poglavje zaprl še Duvnjak. Definitivno konec neke ere. Velike rokometne ere.
