V preteklosti smo z vami veliko govorili o vaših nasprotnikih, dajmo tokrat o prijateljih. Eden od njih, Gorazd Škof, vas je na svoji poslovilni tekmi v solzah izpostavil kot prijatelja, čigar SMS, ki ste mu ga pred leti poslali ob koncu njegove igralske kariere, ga je zelo ganil. Kako ste doživljali tiste trenutke?
Ogromno mi je pomenilo, tudi sam sem dobil rosne oči. V Sloveniji se redkokdo spomni kaj lepega povedati, če smo povsem pošteni. Super, lepo, da se je spomnil. Veliko spoštovanje.
V Brežicah smo bili priča še enemu dogodku, ki ni nikogar pustil ravnodušnega. Ko je Škof na igrišče povabil vašega nekdanjega reprezentančnega soigralca Matjaža Mlakarja, ki se na vozičku bori z boleznijo …
Za njegovo situacijo mi je Škof povedal malo pred tem dogodkom. Moje sporočilo, ki sem mu ga predal tudi osebno, je to, da bo vse v redu. Povedal mi je, da gre na bolje, jaz pa verjamem, da bo vse rešil.
Pred dnevi ste bili na pogrebu Toneta Turnška. Kakšni spomini so kaj privreli na dan, v kakšnem spominu boste vi ohranili pokojnega predsednika Celja?
To je človek, ki je dal ogromno slovenskemu športu. Vemo, da je bila Pivovarna Laško prisotna v malodane vseh športih, ko je bil on glavni. Kar se tiče rokometa, je bil vedno največji podpornik Celja in tudi Rokometne zveze. Kadarkoli je karkoli bilo – vedno je bil dosegljiv, vedno razpoložen za kavo, pogovor. Kot sem enkrat že rekel: ali je takih dandanes zelo, zelo malo, ali pa jih sploh več ni.
Koliko vam osebno v življenju pomeni prijateljstvo oziroma družina in prijateljstvo?
Vse. Jaz dam vse na to, tudi fantom poskušam vcepiti v glave, da je šport samo stvar, ki nas združuje in zbližuje. Sploh kolektivni športi te najprej naučijo živeti v skupnosti, sožitju, sobivanju. Največ, kar iz športa dobiš, pa so prijateljstva. Rezultat je drugotnega pomena. Sam sem v dresih svojih klubov odigral veliko tekem proti reprezentančnim soigralcem in v tistih 60 minutah smo bili nasprotniki, ne sovražniki. Nič ne bi moglo zamajati našega prijateljstva, noben rezultat niti noben incident. Med kariero imaš veliko prijateljev, v vsaki ekipi je po 20 igralcev, torej imaš 20 prijateljev. V reprezentanci enako. Po koncu kariere se marsikaj pozabi, prijateljstva pa ostanejo. Sam vedno pravim, da grem lahko kamorkoli na svetu, pa bom lahko z nekom spil kavo. To je najpomembneje.
Pa prijatelji iz otroštva? Se je dalo obdržati tudi te stike ali so danes ostali le prijatelji iz rokometa?
To pa po pravici povedano – smo se kar izgubili. Sploh s prijatelji iz osnovne šole, ker jaz sem šel potem na policijsko šolo, kjer smo bili nabrani iz cele Slovenije. Kakšnega ‘policaja’ še vidim, srečam, to pa je to. Sicer pa so res ostali predvsem prijatelji iz rokometa.
V vašem reprezentančnem taboru je čedalje manj vaših prijateljev iz igralskih časov. Jureta Dolenca, Deana Bombača in Mateja Gabra mednje verjetno lahko štejemo. Prva bi si najbrž znala predstavljati, da bi reprezentančno kariero končala na Hrvaškem, čeprav, kot slišimo, se jima ni ravno podrl svet, ker sta zadnjo tekmo odigrala na olimpijskih igrah. Vi ste bili tisti, ki ste presekali, sprejeli odločitev, da nadaljujete brez njiju. Kako težka odločitev je bila?
Zagotovo je bilo težko, lahko se še toliko prepričuješ, da so to lahke stvari, ko pogledaš na ravni življenja, ampak niso. Vedno pa pravim, da je vse lažje, če si človek, se pogovoriš, poveš naravnost. Če ničesar ne delaš za hrbtom. Mi smo se pogovorili, dorekli, zato je bilo lažje, čeprav smo prijatelji. Ni pa, ponavljam, lahko. Že ko moraš izbrati osemnajsterico od dvajsetih na pripravah, je težko poslati nekoga domov, kaj šele da mora nekdo, ki je posvetil celo kariero reprezentanci, tako zaključiti.
Ampak prijateljstvo ostaja neokrnjeno?
Seveda, jasno, kot sem rekel, če si normalen, je vse v redu. Nekoliko pa vseeno velja tudi zakon narave, zakon ulice, tega se zavedamo vsi.
Ko ste prišli na selektorski stolček, ste skupaj z vodstvom RZS sestavili štab slovenskih rokometnih legend. Ob vašem boku so bili Luka Žvižej, Gorazd Škof in Vid Kavtičnik, v pisarnah je nato za krajši čas glavno besedo prevzel Jure Natek. Od naštetih ste ostali samo vi. Kako gledati na ta(k) osip, ki je verjetno povezan s situacijo na zvezi?
To je stvar, na katero žal nimamo vpliva. Stanje v Sloveniji, na naši zvezi, je, kakršno je. Logično pa je, da vsak gleda nase, na svojo pot, svoj boj za preživetje. Od nečesa morajo živeti, se hraniti in so se pač odločili tako. Do nikogar ne gojim nobene zamere, to je nekaj normalnega, naravnega. Žal mi je, da je tako, ampak narediti ne morem nič.
Kolikor nam je znano iz preteklosti – pa verjetno se ni nič spremenilo – tudi igralci prihajajo brezplačno, ne prejemajo dnevnic, nagrad … Dobite kdaj občutek, da bi to lahko vplivalo na razpoloženje, motivacijo v vaši ekipi, navsezadnje odzivanje igralcev?
Vsi se borimo za neke stvari, kolikor si bomo izborili, si bomo. Lahko delamo salte, skačemo v zrak in delamo karkoli, ampak kolikor je sredstev, jih je. Težko kaj spremenimo, če za to ne naredi kaj kdo drug. Sam imam z igralci odnos, kakršnega imam, tudi o teh stvareh smo se pogovorili, jim razložili. Najpomembnejši smo mi, ki smo skupaj cel mesec 24 ur na dan. Smo družina, med seboj imamo stvari urejene. Odnosi nas trenerjev z zvezo in igralcev z zvezo, to pa je neka druga raven za reševati.
Na novinarski konferenci ob razkritju seznama igralcev za svetovno prvenstvo ste dejali, da zdaj pa končno res uživate kot slovenski selektor. Morda bomo načeli tabu temo, ampak slišali smo anekdoto iz vaše sobe v olimpijski vasi, kjer so se vaši varovanci začudili, ko so na mizi videli cel kup tablet. Lahko rečemo kakšno o tem aspektu vaše selektorske službe – koliko stresa, glavobolov, skrbi, neprespanih noči prinaša s seboj?
Te stvari so verjetno povezane z mojo trenersko mladostjo. Vse potrebuje svoj čas. Nikomur ne bi bilo lahko prevzeti in voditi reprezentance v stanju, kot je bila, ko sem jo prevzel jaz. Zame kot Slovenca je bilo še težje, saj sem bil vedno patriot, že kot igralec sem za Slovenijo ogromno naredil, se vedno z veseljem odzval. Si vedno želel. Zato, ja, čutil sem veliko odgovornost, v tistih časih res ni bilo lahko. Tako da sem na začetku res vzel kako tableto, da sem lažje šel skozi to, lažje zaspal, preživel tiste dneve, vso nervozo. Danes je lažje. Rezultati in lahko rečemo kar uspehi me delajo močnejšega, bolj samozavestnega, lažjega. Lažje prenašam stvari, lažje hodim čez to.
##PAIDBREAK##
Zgradili smo dobro ogrodje, od kodeksa obnašanja do sistema na igrišču, zato je vedno lažje. ‘Mašina’ kar sama od sebe dela, tudi meni ni več treba toliko razlagati, vlagati energije. Igralci že s seboj prinesejo neke stvari, zato zdaj res veliko lažje diham. Kakšno tabletko pa samo še vsake toliko (smeh).
Več kot očitno vam veliko pomeni biti selektor slovenske reprezentance. Torej tudi za ceno zdravja?
Iskreno, nikoli ne razmišljam o zdravju. Če bi, se ne bi ukvarjal s tem, tako kot se ne bi marsikdo drug. Delam to, kar rad delam, in to z užitkom. Slovenija je moja dežela, moja država, sem patriot, zato o zdravju nisem v nobenem trenutku razmišljal, niti ne razmišljam danes. Kaj bo to prineslo za seboj, pa bomo videli. Živim za sedanjost.
Prvenstvo na Hrvaškem bo posebno, zaradi bližine doma in posledično velikega števila slovenskih navijačev zagotovo lepo, a z nahrbtnikom velikih pričakovanj po uspehih v zadnjem obdobju tudi stresno. Pričakujete, da boste v Zagrebu uživali?
Vse, kar ste našteli, drži, ampak mislim, da bomo mi predvsem uživali. Tudi ko imamo slab dan, nekako gre, zdaj že vsi trdno verjamemo v to. Uživali bomo zagotovo, bo pa tudi pritisk. Upam, da bo čim več naših navijačev, da bomo to lažje prenašali in se počutili kot doma.
Kam pogledujete rezultatsko, pa ste nam tako ali tako povedali že na novinarski konferenci ob objavi seznama …
Odkar smo skupaj, rastemo. Bili smo deseti, šesti, četrti … Ne bom govoril naglas, ampak jasno je, kakšne so želje in cilji na tem prvenstvu. Želimo nadaljevati, kjer smo se ustavili.
Brez pritiska, torej, če se lahko malo pošalimo …
Najlažje je živeti brez pritiska in odgovornosti. Kjerkoli in s čimerkoli se ukvarjaš. Ampak jaz na srečo ali na žalost nisem tak. Vedno živim z bremenom, pritiskom, tega sem vajen. Za vse vrhunske športnike, ki so na vrhu, je to način življenja.
