Bil je to prizor za vse večne čase. Nekateri bi rekli klasičen Vuja. Bila je to pika na i cirkusu, ki sta ga zrežirala litovska sodnika, ki sta po zadnjem zvoku sirene pod tisto črno odejo skoraj 10 minut iskala način, kako rešiti veliko Nemčijo.
Slovenci so si že padli v objem, Nemci pa razočarani in sprijaznjeni s porazom nemo strmeli predse. A vratar Silvio Heinevetter se je zapodil k litovskima sodnikoma, vodja nemške ekipe Oliver Roggisch pa je preskakoval po nekaj stopnic, da se je spustil čisto ob rob igrišča. In Litovca sta se za nekaj dolgih minut ob silnih žvižgih s tribun skrila pod tisto črno odejo. Nihče ni vedel, kaj sta gledala na ekranu, najbrž tudi sama ne. Nekaj sta iskala in po kakšnih sedmih minutah tudi našla. Ko sta pokazala na sedemmetrovko, je Vujoviću dokončno počil film in je odkorakal med vratnici. Še nikoli videno, vsaj na najvišji ravni ne. Če je že burleska, parodija oziroma »sprdnja«, če uporabim Vujvovićevo besedo, naj bo vsaj takšna, da si jo bomo zapomnili za vse večne čase. In smo si jo.
»Daj, streljaj,« je hladen kot špricar pozval nemškega rokometaša Tobiasa Reichmanna. Bilo bi smešno, če ne bi bilo žalostno. Tudi tisti, ki so v rokometu od pamtiveka in so videli že vse, česa takšnega še niso videli. Kaj je o vsem skupaj dejal glavni protagonist/antagonist? »Želel sem narediti šov iz vsega skupaj, postavil sem se med vratnici, želel sem ubraniti zadnjo sedemmetrovko, saj so oni iz rokometa naredili posmeh, parodijo, cirkus, in zakaj se ne bi še jaz priključil temu cirkusu?! Sam sem, kakršen sem, okoli mene pa so disciplinirani ljudje in so želeli, da vendarle spoštujemo odločitev. Prejeli smo gol in jutri se ne bo nihče spomnil ter spraševal o tej situaciji,« je nekaj minut kasneje v mešani coni vrelo iz temperamentnega Črnogorca. »Zakaj ne bi mogel jaz kot trener braniti sedemmetrovke? Zakaj se videotehnologija uporablja v zadnji sekundi, ne uporablja pa se ob izmišljeni sedemmetrovki nad Gensheimerjem in dvojni slovenski izključitvi? Sodnika pripeljeta tekmo do izenačenja, potem ko smo 60 minut nadzorovali potek srečanja. Zakaj ne bi potem stopil v gol in se norčeval iz vsega, saj se oni norčujejo in so iz tega športa naredili cirkus. Nihče v dvorani, ne tisti na tribunah ne tisti na igrišču, ne poznajo pravil. Ta šport je postal smešen, saj ga vodijo debili,« je razlagal na novinarski konferenci. In v mali dvorani v drobovju zagrebške Arene se je zaslišal aplavz. Don Kihot nadaljuje svoj boj z mlini na veter ...
Veselinov pasijon
Bil je to še en večer, ko smo se v noč podali z grenkim priokusom v ustih in vprašanji, kaj, za vraga, se je sploh zgodilo. Bil je to še en tistih dni, ko je do izraza prišla vsa lepota, pa tudi vsa grdota tega športa. In bil je to eden tistih dni, ko bi bil ob koncu večera najraje nekje daleč stran. Na luni, če bi se le dalo. Ker vse to je bil cirkus, sami pa nismo želeli biti eden izmed klovnov.
Vuja sam je krenil v popolno ofenzivo, sodnikom, birokratom in aparatčikom z Dunaja je v tistih dnevih j*bal vse po vrsti. Idioti in debili sta bili le dve od uporabljenih besed, pri tem pa je poskrbel za gesto, ki še lep čas ne bo utonila v pozabo. Verjeli ali ne, Vuja zanjo ni dobil niti rdečega kartona. Litovca si mu ga nista upala pokazati. Morda zato, ker sta imela slabo vest, morda zato, ker je imel Vuja na svoj – resda teatralen – način prav? Tudi EHF ga ni kaznovala. Morda zato, ker je imela slabo vest, morda zato, ker je imel po svoje prav? A vse te njegove eskapade seveda niso ostale neopažene v rokometnem svetu. Niso ga kaznovali, a po drugi strani je bil vseeno kaznovan. Drastično. Resne ekipe in velike reprezentance so se tudi v naslednjih letih v velikem loku izogibale temperamentnega in nepredvidljivega Vujovića. Začel je vojno, ki jo ni mogel dobiti, in znova postal gobavec, ki so se ga številni izogibali v velikem loku.
Stari volk seveda ni bil vedno nedolžno, žrtveno jagnje. Ob njem nikoli ni dolgčas. Že kot igralec je, vzkipljiv in temperamenten, rad zašel v težave. Seznam njegovih izpadov in grehov je dolg in pester, njegov življenjepis pa je vsaj tako kot z dosežki in presežki bogat z incidenti. Tudi kot trener ni bil imun na incidente, prej nasprotno. Njegovo trenersko kariero so vsaj tako kot uspehi zaznamovale "žute minute". Eden tistih, ki bi si za himno lahko izbrali tisto Predinovo Bolj star, bolj nor. Vžigalna vrvica je bila vedno kratka, nov izgred pa za naslednjim ovinkom. V spominu je ostal njegov sprint čez celotno igrišče in kung fu udarec Larsu Christiansenu v finalu pokala pokalnih zmagovalcev leta 2002 med njegovim Ciudad Realom ter Flensburgom, spotoma pa je zbrcal še na tleh ležečega Larsa Krogha Jeppesena. Domači navijači so ga, popolnoma raztrganega, trepljali po rami, EHF pa je pokazala precej manj razumevanja in navdušenja ter ga nagradila z desetmesečno prepovedjo in devet tisoč evri kazni. Gradbeni baron Domingo Diaz ga ni želel niti mogel čakati in na klop je prišel Talant Dušebajev; vse ostalo je zgodovina. Klub iz Manče je postal eden največjih v Evropi, Vujovićeva podoba v razcefrani majici pa je ostala za vse večne čase. In morda se je prav tam, v Manči, domovini Don Kihota, navdušil nad vlogo plemenitega plemiča, ki juriša na mline na veter.
Sam se je v letih po tistem incidentu potikal po rokometnih zakotjih, dokončno pa ga je rehabilitiral šele RK Zagreb, da bi mu, kakšna ironija, prav v Zagrebu znova dokončno počil film. Nekateri bi rekli, da je bilo tako ali tako le vprašanje časa. In kmalu je moral znova na križev pot, ki ga je že prehodil in ki ga je iz Ciudad Reala do rehabilitacije vodil po rokometnem obrobju, skozi puščavo; Al Sadd, Al Shabab in druge rokometne vukojebine, ko se je končno vrnil v rokometno življenje, pa je lahko ugotovil le, da se ni spremenilo prav nič. In znova je šel od začetka. Namesto, da si se po slovesu od Slovenije odpravil v recimo bundesligo ali na klop kakšne izmed renomiranih reprezentanc, je šel tokrat v Niš, pa potem v Banjaluko, Iran, Našice, vse do Katarja, kjer je danes.
Chuck Norris postane Che Guevara
Balkan Vulkan so ga po tistem večeru pred sedmimi leti poimenovali nemški mediji, medtem ko so naštevali grehe velikega zlobnega volka oziroma velikega zlobnega Vuje z divjega Balkana. Pri tem so seveda pozabili omeniti, da je njihov kulturni, uglajeni in olikani selektor Heiner Brand iz evropske Nemčije nekoč, na SP 2009 na taistem Hrvaškem, s pestjo krenil nad slovensko sodniško dvojico. Kaznovan seveda ni bil.
Če se vrnemo k Vujoviću, Chuck Norris je na Hrvaškem postal Che Guevara, prizor, ko je protestno stopil v vrata, pa je postala rokometna različica znamenite fotografije Guerrillero Heroico. Saj veste, tistega Chejevega zasanjanega strmenja nekam v prazno. Tisto, ko Vuja stoji med vratnicama, je prizor za vse večne čase in že samo zaradi tega se je bilo vredno takrat podati v Zagreb. Skupaj z njim so/ste tistega večera na črto stopili mnogi ter skupaj z njim branili – rokomet. V neki že vnaprej izgubljeni bitki. Vujović si je še malo popravil trenirko, dvignil roke in Reichmannu nakazal »Daj, streljaj«. Bil je videti kot Kristus na razpelu. Veselinov pasijon oziroma muke po Vuju. Vse to pa je bila le ena mini epizoda v njegovem boju z mlini na veter, v njegovem križevem potu.
Karizmatičen, a nič kaj diplomatski. Ljudski človek, človek množic in delavskega razreda z gostilniškim izražanjem. Ljudje so imeli vedno radi takšne upornike proti sistemu. Dolgega jezika in brez dlake na njem, kar mu je prineslo bore malo prijateljev med rokometnimi funkcionarji in nekakšen kulten status med ljudstvom, rajo. »Raje umrem na nogah, kot da živim na kolenih,« ali pa »Bolje živeti en dan kot lev kakor sto let kot ovca,« sta le dva njegova življenjska mota. Kljub temu ali prav zaradi tega je bil praktično povsod, kamor je prišel, priljubljen, če nekar oboževan. Ciudad Real, Skopje, Zagreb, Ljubljana ... Rokometna Esmeralda, kralj ljudskih src in trn v peti sodnikov, delegatov, funkcionarjev ... Pogosto prezahtevna javnost je njemu jedla iz roke. Možaku, ki ščije proti vetru in je upornik proti sistemu.
Blef, ki je izzvenel v prazno
Na današnji dan pred sedmimi leti v Zagrebu, kjer se je pred tem kot že rečeno vrnil v rokometno življenje, je speči vulkan Vuja znova izbruhnil, v kaos pa je potegnil celotno slovensko rokometno družino. Tretjih in četrtih polčasov ni (z)manjkalo, šli smo celo tako daleč, da smo zagrozili z odhodom s prvenstva. Grožnja, blef se je na koncu pričakovano izkazal za prav to – blef. Morda bi bilo drugače, če bi člani predsedstva glasovali neposredno po tekmi z Nemci, ko so bile glave še vroče, revolucionarni duh pa dodobra razvnet, morda bi takrat res pospravili kovčke ne glede na sankcije, ki bi zagotovo sledile in ko bi se na udaru poleg aktualne reprezentance bržkone znašle tudi naslednje generacije. Javno mnenje pri tem je bilo (raz)deljeno, na koncu pa je, recimo temu, vendarle prevladal razum. Med dvema slabima odločitvama smo prejeli manj slabo, manj bolečo, manj tvegano. Ostajamo, a tako ne gre več naprej, je bila rdeča nit tistega dolgega in napornega dne v najvišjem nadstropju hotela Westin. Psi s(m)o lajali, karavana je šla dalje. Slovenska grožnja naj bi na Dunaj poslal sporočilo, ki naj bi pomagal začeti (r)evolucijo rokometa. Sodbo, ali nam/jim je uspelo, prepuščamo vam. Mi bi rekli, da se sedem let kasneje ni kaj prida spremenilo.
Vuja, ta upornik z razlogom – in sem in tja tudi brez njega –, je Slovenijo v januarju 2018 združil v rokometni evforiji. Njegov šov je Slovenijo dvignil na noge. Šov in pa občutek, da se nam godi krivica. Ne enega ne drugega v tistih dneh ni manjkalo. Bil je to bizarno čudovit in čudovito bizaren resničnostni šov, po katerem je postal njegov glavni igralec na sončni strani Alp že skoraj mitološko bitje in prvi, pravzaprav edini zvezdnik tiste reprezentance. Slovenije že dolgo ni tresla tovrstna rokometna evforija kot ob njegovih eskapadah v tistih dveh tednih. Ali je šlo dogajanje sem in tja krepko prek meje dobrega okusa in ali je na trenutke vse skupaj spominjalo na vaški cirkus, pa je bilo v prvi vrsti stvar okusa oziroma sogovornika. Show must go on ali kako že pravijo.
So tudi takšni, ki so ali bi na klopi slovenske izbrane vrste najbrž osvojili več kot on, a le malo je takšnih, ki bi za seboj potegnili tolikšno armado navijačev kot prav on. Toda zgodba se je počasi izpela in poldrugo leto kasneje se je po še enem incidentu poslovil s klopi slovenske reprezentance. Kaplja čez rob – nekateri bodo rekli priročen izgovor za vodilne može na rokometni zvezi – so bile besede, ki jih je kot trener Zagreba namenil svojemu takratnemu varovancu Aleksu Vlahu. "Umri, je*em ti življenje, da ti je*em. Umri že, da mi te ne bo treba več gledati. Umri že ..." je med minuto odmora bentil nad Vlahom. Vlah ni umrl, je pa bil nekaj dni kasneje Vujović bivši.
V nedeljo bo praznoval 64. rojstni dan. Še na mnogo let, Vuja.
