Stari ste 28 let, na sceni ste že celo večnost. Vsi se vas spomnimo kot dragulja, ki je eksplodiral pri 15, 16 letih. Kar naenkrat pa se bližajo leta, ko vas bomo začeli označevati kot veterana. Kaj pomislite ob tem, je hitro minilo?
Tudi sam se počutim, kot da sem v rokometu že celo večnost. S komerkoli se pogovarjam, soigralci ali tekmeci iz drugih ekip, imajo v glavi, kot da igram že 15 let. Sem pa še vedno star šele 28 let. Najboljša leta šele prihajajo. Počutim se dobro, po izkušnjah pa sem še kakšno leto starejši, kot sem. Je pa zelo hitro minilo. Še zelo dobro se spomnim svojega prihoda v Celje, prvega gola v ligi prvakov, prvega nastopa za reprezentanco, prvih olimpijskih iger … Lahko rečem, da sem že veliko dosegel, po drugi strani me pa še veliko čaka.
Torej napišemo že 28 let ali šele 28 let?
Šele. V rokometu sem tako dolgo, ker sem zelo zgodaj začel igrati na vrhunski ravni. Tudi pri 23 letih lahko šele začneš igrati v ligi prvakov, potem je drugače. Jaz sem pri 18 letih igral v Celju 60 minut vsako tekmo, zabijal osem do deset golov na tekmo. Tako da šele 28 let.
Kako se počutite kot kapetan? O tem že lahko nekaj poveste, kajti nekaj izkušenj kot kapetan slovenske reprezentance ste že nabrali. Zdaj pa ste res uradno glavni kapetan. Kako je?
Najprej bi rad povedal, da sem zelo ponosen in počaščen, da sem lahko kapetan slovenske reprezentance. Za vsakega športnika je čast, da zastopa svojo državo, kaj šele, da je lahko kapetan, vodja ene tako uspešne panoge, ekipe. Nov mejnik v moji karieri, vsekakor. Čeprav se nerad hvalim, mislim, da sem si to zaslužil. Z igrami, obnašanjem na in zunaj igrišč. Zelo se veselim te vloge, čeprav se mi zdi, da sem že prej bil nek vodja, zdaj je to uradno. Moram reči, da so me soigralci že prej gledali kot vzornika, zdaj pa verjamem, da bom dobro vodil ekipo kot pravi kapetan. Z največjim veseljem sprejmem take izzive.
Velika imena boste nasledili. Jure Dolenec, Vid Kavtičnik, Uroš Zorman …
Zagotovo, poleg omenjenih pa je še ogromno odličnih igralcev igralo za slovensko reprezentanco, pa ni imelo te časti, da bi postali kapetani. Tako da sem res vesel in ponosen, da sem jaz lahko kapetan.
Žal mi je le, da ne morem na trgatve
Gotovo ste že povedali, pa nam je ušlo iz glave – kdo so bili vaši vzorniki?
Vsi smo se zgledovali po Žvižeju, Zormanu, Pajoviću … Vsi smo hoteli biti kot oni. Da bi imel enega posebnega vzornika, ga nisem, sem se pa po vsakemu malo zgledoval. V Celju je bil Luka Žvižej tisti, ki me je potegnil na svojo stran, mi dajal nasvete, mi pomagal. V Kielcah in zdaj reprezentanci Uroš Zorman, njega bom zagotovo še vprašal za nasvete, kako biti dober kapetan, kaj mi predlaga.
Kako pa je vam biti idol drugim?
Moram reči, da mi je super. Vesel in ponosen sem, da se nekdo zgleduje po meni, zato še toliko bolj poskušam biti na vsakem treningu in tekmi čim boljši. Poleg tega nisi vzornik samo na igrišču, ampak tudi zunaj njega. Prepričan sem, da sem kot celota res lahko zgled vsem mladim in z največjim veseljem jim dajem avtograme, se fotografiram z njimi. Želim si, da me vsi, ki sem jim vzornik, spremljajo še naprej, obljubljam jim, da bom vedno dal vse od sebe.
Če nadaljujemo pri tem odgovoru, pa se istočasno navežemo na prvo vprašanje: kdo je danes Blaž Janc, preprost fant z Loga pri Sevnici ali zvezdnik iz Barcelone? Seveda vas sprašujemo, kako vi vidite sebe?
Poskušam ostati čim bolj skromen, tak kot sem bil, ko sem začenjal. Ne glede na to, kaj mi je potem uspelo narediti. Verjamem, da me vsi poznate in veste, da se ne maram hvaliti. Nočem se po domače rečeno 'ven metati', raje vidim, da mi poveste drugi, kdo in kaj sem. Najbolj vesel sem, da ostali vidijo, da dobro delam in sem na pravi poti. Zagotovo nisem vsem všeč, ampak če sem večini, je že veliko. Vidim se kot izkušenega igralca, ki vedno rad igra za slovensko reprezentanco. In tako bo tudi ostalo.
Če bi vas stric, ki proizvaja odlično vino, poklical na pomoč v vinogradu, kakšen bi bil vaš odgovor?
Seveda bi prišel, zakaj ne. Res je sicer, da precej manj prihajam v domače kraje, ker imam poleg natrpanega urnika še družino, otroke, tako da je časa manj. Težko se je uskladiti, da sploh pridemo v Slovenijo. Ampak ko pridemo, z največjim veseljem pomagam. Še danes se z največjim veseljem usedem na traktor, naredim kak krog s štirikolesnikom. Najbolj mi je žal, ker ne morem biti na trgatvah, na martinovanju, to je dogodek, ki ga pogrešam. Nisem pa še pozabil vinogradniških opravil, tako da ob priložnosti, ko bo čas, z veseljem.
Reprezentanca je čast in ponos, a vsi vemo, kdo nas plačuje
Ko smo pri času – v zadnjem letu in pol dni za vas ni bilo veliko dopusta. Po koncu prejšnje sezone, kmalu po finalnem turnirju lige prvakov, priprave na olimpijske igre in tam boj za kolajne do konca. Nato nazaj na priprave v Barcelono in začetek nove sezone, sledi svetovno prvenstvo na Hrvaškem … Nekaj dni po finalu nadaljevanje z Barcelono. Vam je všeč tak urnik?
V tem ne vidim smisla. Nočem, da bi zvenelo, kot da nasprotujem rokometu, daleč od tega. Ampak v rokometu ni sveta oziroma skupščine igralcev, ki bi nas zaščitila. Smo edini šport, ki ima vsako leto svetovno oziroma evropsko prvenstvo, s tem izgubljamo renome in željo. Zakaj so olimpijske igre tako zanimive? Ker so olimpijske igre, seveda, ampak tudi, ker so na štiri leta. In ko narediš napako, moraš spet čakati štiri leta, da jo lahko popraviš. Ali igraš evropsko ali svetovno prvenstvo, ni velike razlike, vedno je v vrhu istih osem reprezentanc. Vsakega januarja je ista zgodba, menjaš le lokacijo, ob tem pa je preveč tekem, ritem je prehud. O tem govorijo vse poškodbe, kar poglejte, koliko jih je. To je zaradi napora. Tisti, ki smo bili na olimpijskih igrah, bomo dve leti brez premora. V nogometu ali košarki se to ne more zgoditi.
Ko razmišljamo o tem, so kariere igralcev, kot sta bila Nikola Karabatić in Mikkel Hansen, še toliko bolj občudovanja vredne. Igrala sta vedno in povsod, do konca karier tudi za svoji reprezentanci. Vemo, vi ste še daleč od tega, da bi morali razmišljati o upokojitvi, pa vendar: že imate kakšne načrte, ali do konca tudi za reprezentanco ali morda kot številni sploh slovenski rokometaši reprezentančno zgodbo končati prej, da si podaljšati klubsko kariero?
