Bili ste pomemben akter v prvih pravljicah slovenske rokometne reprezentance na začetku tisočletja. Katere se spomnite najraje?
Rad se spomnim prvenstva na Hrvaškem iz leta 2000, glede na to, da smo imeli s Hrvati vedno derbije. Tista zmaga na tekmi za peto mesto nad Hrvaško za uvrstitev na olimpijske igre … Uh, to je ostalo v res lepem spominu, tako kot olimpijske igre v Sidneyju naslednje poletje. Ampak predvsem take tekme, kot je bila naša z reprezentanco v Zagrebu, ali obračuni Celja in Zagreba v ligi prvakov, dandanes pogrešam. Seveda je v posebnem spominu ostala tudi kolajna na domačem evropskem prvenstvu leta 2004; nabito polna dvorana v skupinskem delu v Celju, enako v Tivoliju do finala. Res pogrešam takšno vzdušje, danes ni več tako.
Ti in tudi drugi vaši uspehi so bili precej povezani s Hrvaško, kjer boste z avstrijsko reprezentanco tako kot vaš kolega Uroš Zorman s slovensko izbrano vrsto gostovali na tem svetovnem prvenstvu. Štiri leta po nepozabnem obračunu ste šli v Ljubljani prek Hrvatov tudi do omenjenega srebra …
Med zadnjim evropskim prvenstvom sem bil veliko v stikih s hrvaškimi mediji in lahko vam povem, da še niso pozabili mojega prsta v oko Petru Metličiću. Ampak kot stokrat ponovljeno, z Metličićem nisva imela nikoli nobenih težav, zamer ali česarkoli, ne nazadnje sva bila kasneje tri leta soigralca. Znajo pa mediji napihniti zadevo. Na morju na Hrvaškem tudi nisem opazil, da bi bil kdo jezen name ...
Čeprav ste na prejšnjem prvenstvu Hrvaško šokirali tudi z reprezentanco Avstrije? Kot da bi imeli kaj proti sosedom, če se lahko malo pošalimo?
Ampak takrat smo jim vzeli samo točko, vseeno so šli naprej, smo pa izločili Špance. Ampak nimam nič ne proti njim ne proti Hrvatom. Glede na to, da je v meni četrtina Hrvata res ne vem, zakaj bi imel.
Povejte nam več o svojih koreninah …
Po mamini strani imam korenine tako iz Slovenije kot Hrvaške, dedek je bil Hrvat. Po očetovi strani pa smo iz Srbije, Črne gore. Tako da sem pravi Jugoslovan.
Na morje hodite na Hrvaško, pravite?
Glede na to, da sta otroka stara že 17 in 19 let, sva z ženo ostala bolj sama, ker nimata več motivacije početi stvari z nama. Tako da sva bolj izkoristila Avstrijo, kjer veliko kolesariva, tako z običajnimi, gorskimi kolesi kot električnimi kolesi. Kombi in 'bicikel', pa kampirat, to je v zadnjem času najbolj aktualno. Iz Avstrije tudi v Slovenijo, seveda, do Bohinja, Soče … Z ženo ženo sva kar aktivna, otroka pa …
Se kaj ukvarjata s športom?
Hči igra rokomet, da. V Avstriji pri nekem amaterskem klubu.
Bo Slovenija z njo dobila kandidatko za reprezentantko?
Hm, ne, moram reči, da je rokomet v Avstriji bolj tako tako. Že pri nas v Sloveniji je ženski rokomet kar ubog, v Avstriji še toliko bolj. Tako da nima nekih ambicij, te so bolj povezane z dokončanjem šole. Sin je pravkar začel študirati, želi postati učitelj matematike. Nanj nikoli nisem pritiskal glede športa, škoda je le, ker je visok dva metra.
Pa je kaj poskušal s treniranjem?
Je igral nekaj, ampak je bil problem že ta, da smo se veliko selili. Španija, Slovenija, Avstrija … In potem je razvodenelo.
Vedno je nekaj zmanjkalo, morda vodja kot Balić
Vi ste vmes gradili kariero, tudi v slovenski reprezentanci, seveda. A po letu 2004 so sledili vzponi in padci, presežka več ni bilo. Čeprav ste na nekatere turnirje odhajali z zelo močnimi zasedbami. Bi lahko naredili več?
Ničesar v življenju ne obžalujem, to se mi je lepo obrnilo. Zadovoljen sem z ženo, otrokoma in tudi kariero. Je pa res, da smo imeli vrhunsko ekipo, najboljše igralce, ampak vedno nam je zmanjkalo nekaj malega. Mogoče en vodja, kakršnega je Hrvaška imela z Balićem, ki je potegnil ekipo. Ali pa mogoče nekaj več samozavesti, da bi verjeli vase, da res lahko. To nam je Slovencem vedno manjkalo. Tudi zdaj kažemo, da smo sposobni več, kot dosegamo, bili smo oddaljeni en zadetek od olimpijske kolajne. Tudi mi takrat za kakšno odmevnejšo uvrstitev, kajti imeli smo ekipo, ki bi lahko dosegla več. Ampak tako je, takšno je življenje. Bomo poskušali pa v trenerskih karierah narediti več, popraviti napake, ki smo jih delali.
Slovenci smo vedno imeli velike športnike, vseeno pa ni bilo Dončićev, Pogačarjev in Rogličev, Oblakov … Torej športnikov, ki so med najboljšimi na svetu v najbolj priljubljenih športih. Se morda v teh časih tudi zaradi njih vseeno spreminja ta miselnost na bolje?
Ne vem, koliko ima to z našo miselnostjo. Vseeno bi nam prav prišlo malo balkanske krvi, je pa res, da že od nekdaj kažemo veliko za tako malo državo z dvema milijonoma prebivalcev. Tako majhni, pa smo v vseh športih pri vrhu, kar mi je všeč. Vidimo košarko in odbojko, ki napolnita dvorano, rokomet na olimpijskih igrah … Vseeno kažemo, da smo športna nacija in to zelo uspešna.
V Avstriji so znali preračunati in ni bilo minusa kot v Sloveniji
Če preletimo vašo generacijo, sta vidva z Zormanom selektorja, Pungartnik in po novem Vugrinec sta rokometna funkcionarja, Jovičić trener, v rokometu so po karieri ostali tudi Kavtičnik, Natek, Žvižej, a nad tem obupali. Bi rekli, da je vaši generaciji uspelo tudi po karieri oziroma ste uspešni tudi v drugih karierah gledano v celoti?
Vedno je težava, ko je treba narediti preskok. Odvisno je od marsičesa: ali si imel načrte ali ne, ali si dobro zaslužil, ali si se pripravil na to … Jaz sem zelo vesel, da sem lahko ostal v rokometu kot trener, da lahko to peljem naprej. Z Urošem sva se veliko naučila od Talanta Dujšebajeva, on še kasneje v Kielcah, kjer je delal z njim. Ravno pred kratkim sem imel neko predavanje, v katerem sem predstavil zlato generacijo Ciudad Reala, in ugotovil, da nas je osem ali celo devet iz tiste generacije zdaj trenerjev. Se mi zdi, da smo od Talanta potegnili veliko.
Se pravi je zelo pomembno, s kakšnimi ljudmi delaš v času igralske kariere …
Seveda, pridobivaš dragocene izkušnje. Tega nisem opazil, dokler nisem postal trener. So pa različne poti, Luka (Žvižej) je šel zdaj recimo v povsem neke druge vode, kar je spet pozitivno. Ampak je privilegij, da lahko ostaneš v rokometu in ni treba začeti znova.
Ravno na Luko Žvižeja in denimo Vida Kavtičnika smo se želeli navezati. Oba sta tako kot med drugimi Jure Natek in Gorazd Škof delovala na Rokometni zvezi Slovenije, a tam ne cvetijo rožice. Verjetno so tudi sami spoznali, da tu ni prihodnosti. Kako je pri vas v Avstriji, je finančno bolj lagodno?
Moram reči, da je našo (slovensko) zvezo veliko stalo žensko evropsko prvenstvo, ki je naredilo velik minus in posledice se poznajo. Zdaj to vodstvo popravlja, ampak ga tepe, saj vse vpliva tudi na delo z mladimi. V Avstriji se več denarja vlaga v mlade, tu imamo finančno situacijo urejeno, moram potrkati. Tudi zamud plač ni, imamo srečo. Ne bom rekel, da smo finančno kot Nemčija, Danska ali Francija, ampak je okej.
Torej bi se v tem pogledu lahko Slovenci zgledovali po Avstrijcih …
Od korone je težko najti sponzorje, ni enostavno, tako da je kar borba tudi v Avstriji. Ampak nedavno končano žensko prvenstvo so v Avstriji zaključili pozitivno.
Čeprav je avstrijska reprezentanca po zaslugi slovenske izpadla že po predtekmovanju in tako odigrala le tri tekme?
Ampak so tako preračunali, da je šlo s pomočjo države skozi in ni bilo minusa kot v Sloveniji.
Uroš je najboljši, naj čim dlje dobro dela, da ne bo stresa zame
Kako se kaj razumeta z Urošem Zormanom, odkar sta rivala?
