»Ste nas prišli razbiti, ha?« je bil pozdrav hrvaških novinarjev na vhodu zagrebške Arene, ki v nasprotju s končno sliko včerajšnjega slovensko-hrvaškega obračuna kar dobro ponazarjal stanje duha na Hrvaškem. Po predstavi proti skromni Severni Makedoniji, ki so jo izbranci Alfreda Gislasona v Varaždinu nekaj dni prej komajda premagali – na podlago devetih mest na lanskih olimpijskih igrah v Parizu in predlanskem svetovnem prvenstvu na Poljskem in Švedskem ter vmes enajstega mesta na Euru v Nemčiji – je pred generalko za domači mundial v deželi nekdanjih svetovnih in olimpijskih rokometnih prvakov vladal pesimizem. Ampak vse to je hkrati napovedovalo, da bodo Domagoj Duvnjak in druščina na pripravljalno tekmo s Slovenijo prišli, kot da gre za finale svetovnega prvenstva. Niso presenetili – gostom iz Slovenije so od prve sekunde pokazali, da jih ne zanima nič drugega kot zmaga, ki so jo nazadnje tudi zanesljivo dosegli.
Recimo da so slovenski rokometaši upoštevali idejo Nika Henigmana. »Tako bom rekel: naj tokrat zmagajo Hrvati, mi pa bomo tisto tekmo za četrtfinale,« nam je dan pred tekmo dejal Ribničan. Slovenci so šli v tekmo in z njo nadaljevali ravno nasprotno kot Hrvati – delovali so, kot da je res nočejo dobiti. Po ducat minutah, ko je slovenski selektor vzel minuto odmora že 10:3, po dvajsetih minutah je nekdanji Zormanov varovanec iz Trebnjega iz protinapada zadel že za +10 (15:5). Nič ni pomagalo, Slovenija je bila medla v obrambi, raztreščena v napadu, tako da je Hrvaška brez težav ohranjala prednost. Šele Urban Lesjak, ki je zamenjal nerazpoloženega Jožeta Baznika, je z dvema, tremi lepimi obrambami za par minut vcepil nekaj energije svoji ekipi. Predvsem pa poskrbel, da zaostanek Slovencev ni šel v nebo: med glavnim odmorom je bilo 16:9 za Hrvate.
Lepo število gledalcev – spodnji ring Arene je bil poln – je v nadaljevanju večera gledalo podobno sliko na igrišču. Po desetih minutah drugega polčasa je bila razlika znova dvomestna (24:14), Slovencev do zmage ne bi več popeljal niti čudež, kakršnega je neka druga generacija pod vodstvom Veselina Vujovića pred osmimi leti uprizorila na epski tekmi za bron s Hrvaško na mundialu v Franciji. Ampak to je bilo še najmanj pomembno, zmage Slovenija niti ni potrebovala. Najbrž bi si Uroš Zorman želel, da bi njegova ekipa pustila boljši vtis, morda pa se ta(k) poraza kasneje pokaže za koristnega. "Dobro, da je prišla ta tekma, da nas je postavila na realna tla. Videli smo, da če nismo pri stvari, nismo konkurenčni nikomur. To je bila dobra zaušnica," je v drobovju Arene slovenskim novinarjem razlagal kapetan Blaž Janc.
Bomo videli kako koristen je lahko poraz, sodili bomo lahko med oziroma po prvenstvu, ki ga bodo Slovenci prihajajoči četrtek v isti dvorani odprli proti Kubi, dva dni kasneje nadaljevali proti Zelenortskim otokom in s predtekmovanjem 20. januarja zaključili proti Islandiji. Šele potem sledi (če ne bo senzacije) obračun s Hrvaško, ki bo zares štel, takrat bo morala biti Slovenija prava, če želi upati na četrtfinale. Že prej, jasno, in tudi kasneje, kajti vsaj Islandija in Egipt sta izjemno močna tekmeca. Pa recimo, da je bila tole dobra lekcija za tisto, kar sledi. Aja, končni rezultat: 33:25, k njemu je Domen Makuc prispeval sedem zadetkov, Tadej Kljun, ki je bil tudi najsvetlejša slovenska točka večera, štiri. Skromen slovenski blok pa ni imel rešitve predvsem za strelca desetih hrvaških golov Ivana Martinovića.
