Scene, ki smo jih skupaj z več kot dva tisoč gledalci v Bonifiki in drugimi ljubitelji rokometa izpred malih zaslonov videli v končnici (ne preveč) prijateljske tekme Slovenije in Katarja, niso lepa reklama za šport. Zato jih (v nasprotju z Veselinom Vujovićem) ne želimo preveč osvetljevati, vendar jih preprosto moramo. Ker prizori, ki smo jim bili priča po trenutku nerazsodnosti kubanskega zvezdnika iz Vujovićeve zasedbe Frankisa Marza kažejo, da besede iz tabora Uroša Zormana niso samo leporečenje. Ko slovenski rokometaši govorijo, da so kot ena velika družina ...
Kot bratje so vsi, s selektorjem vred stopili skupaj, ko je ‘Katarec’ z brco zrušil njihovega kapetana, ki smo ga po zadnji sireni prosili za komentar o neljubem dogodku. »Vsak si želi zmagati in velikokrat pride do vroče krvi, prevelike želje. Kar je naredil on, ne sodi na rokometna igrišča, na nobena igrišča, ampak to je mimo. Tudi moja glava je včasih vroča, to razumem, ampak nekje je meja. Zaključena zgodba,« je dejal Blaž Janc in dodal, da se mu je Marzo po prejetem rdečem kartonu opravičil.
Pred tem so ga soigralci (u)branili pred Slovenci, ki so prihiteli na pomoč svojemu 'bratu'. Aleks Vlah je do Marza prišel prvi, Mitja Janc, ki je imel s klopi za rezervne rokometaše precej daljšo pot, takoj za njim. In zrinil Marza stran od Blaža tja v kot dvorane. Moramo priznati, lepo je bilo videti, kako se je brat postavil za brata ... »Mitja je vedno prvi, vse bi naredil zame. Na koncu pa smo videli, da je prišla cela ekipa, vsi smo družina,« je starejši od bratov z bratsko ljubeznijo poosebil celotno slovensko reprezentanco.
Mitja je med tem, ko nam je Blaž odgovarjal, dajal avtograme svojim mladim oboževalcem kakšen meter stran, zato smo pogovor nadaljevali še z njim. »Vemo, kako igrajo te države – bolj grobo, tak divji rokomet. To smo pričakovali in to smo videli. Prišlo je do 'fajta', ampak smo vse športno rešili. Adrenalin se je malo dvignil, sploh ker je bil vpleten brat …« je začel član poljske Wisle. »Vsi smo profesionalni športniki, vemo, da to ne spada na igrišča. Šlo je le za gnečo, malo odrivanja. Mogoče od daleč izgleda veliko huje, ampak ni bilo nič takega. Segli smo si v roke in gremo naprej,« je nadaljeval najmlajši član v Zormanovi vrsti, ki se je tako neustrašno postavil v bran sedem let starejšemu zvezdniku Barcelone: »Vedno bom stal ob njemu, kot je od vedno stal ob meni. Je pa tako, da sem morda mlajši od drugih, ampak na igrišču smo enakovredni. Po tekmi ali pred njo moram mogoče kot najmlajši pospraviti kako žogo, na igrišču pa smo ekipa. Tokrat sem bil pač jaz med prvimi tam, če bi bil na tleh kdo drug kot moj brat, bi šel vseeno zraven. Ker ekipa je vedno na prvem mestu.«
Vsekakor besede, ki kažejo (pravi) karakter ekipe. Če slika tiste gneče na igrišču ni bila prava za športna prizorišča, je sporočilo vsekakor bilo. Pravo. Da slovenski rokometaši držijo skupaj in da ne bodo pred nikomur stisnili repa med noge. »Vsi za enega, eden za vse in tako mora biti, če želiš narediti kak rezultat, biti uspešen. Smo prava ekipa, prava klapa, ne samo na igrišču, tudi zunaj njega. Si pomagamo, se zabavamo, vzdušje je res odlično. Zdaj pa korak za korakom tako naprej,« je zaključil Mitja Janc.
