Od zaključka olimpijskih iger je bilo v zraku, ali boste nadaljevali svojo reprezentančno kariero oziroma odigrali še svetovno prvenstvo na Hrvaškem. Kako ste se na koncu sprijaznili, da je konec?
Po pravici povedano niti nisem imel več velike želje. Reprezentančno kariero sem načrtoval do olimpijskih iger, kjer smo dosegli dober rezultat, žal je bilo še vedno malo premalo za kolajno. Vprašanje glede tega prvenstva je prišlo samo zato, ker je na Hrvaškem in ker se je ustvarilo malo evforije po igrah. Ampak ne bi imelo večjega smisla, da bi jaz in Deki (Bombač, op. p.) pri 35, 36 letih šla z ekipo v nov ciklus. Glede na to, da bo zagotovo cilj uvrstitev v Los Angeles 2028 je prav, da igrajo fantje, ki bodo tam igrali. To prvenstvo na Hrvaškem z veliko slovenskimi navijači in ugodnim žrebom jim bo prišlo zelo prav.
Ampak vedno, ko smo v zadnjih mesecih vprašali Uroša Zormana, nam je dejal, da še razmišlja, kako in s kom naprej. Po lastnih besedah je odločitev sprejel v zadnjem tednu pred objavo seznama. Kako so potekali pogovori med vama, vas je vseeno morda kaj presenetilo, da niste prejeli vpoklica?
Ne, ne, sam nisem niti v enem trenutku pomislil, da bi nastopil. Če bi selektor izrazil željo, da pridem … Hm, na srečo mi o tem ni bilo treba razmišljati. Z vsakim mesecem, ki je minil po olimpijskih igrah, je bila evforija, o kateri sem govoril prej, manjša. Mogoče je izpadlo malo čudno, najbrž bi bilo res najbolje, da bi takoj po olimpijskih igrah rekli, da je to to. Ampak situacija je bila drugačna. Če bi se izkazalo, da so rezultati reprezentance res odvisni, ali jaz še pridem na eno akcijo ali ne, bi se verjetno pojavil, ampak je najbolje za vse, da je, kot je.
Torej ostajate v stanju pripravljenosti?
Malo je čudna situacija, želim si, da ne bi bilo potrebe. Blaž (Janc) je pokazal, da lahko odlično igra na desnem zunanjem, zato verjamem, da potrebe ne bo. Igral sem toliko let za reprezentanco, da je verjetno bolje reči, da ne bom več hodil, da je ta zgodba končana. Že tako smo preveč vlekli z evforijo po olimpijskih igrah.
Torej lahko potegnemo črto pod dolgo, lepo in uspešno reprezentančno kariero? Poslovili ste se kot kapetan in rekorder po številu zadetkov, s kolajno s SP 2017 v žepu.
Lahko potegnemo črto, čeprav uradno še nisem zaključil, ampak saj marsikdo ni, pa je danes star preko 50 let. Ko pogledam nazaj, moram biti zadovoljen. Vsekakor sem dosegel več, kot sem si kot otrok lahko mislil. Imam dva nastopa na olimpijskih igrah, kolajno s svetovnega prvenstva, imam po drugi strani tudi vse tri lesene kolajne, tako z evropskega in svetovnega prvenstva kot olimpijskih iger. Tako da bi lahko vse skupaj še precej bolje. Ampak vedno sem res z veseljem igral za reprezentanco, se udeleževal akcij tudi poškodovan in ob rojstvu prvega otroka. Upam, da bodo fantje, ki prihajajo za mano, lahko rekli, da sem jim bil v vzor po odnosu do grba. Če sem dosegel to, sem zelo zadovoljen.
Kako ste kaj zadovoljni s svojim naslednikom v službi kapetana?
To se je pripravljalo že leta in leta, Blaž je bil moj pomočnik že v času, ko je bil selektor Ljubo Vranješ. V tem času si je nabral kar nekaj izkušenj, tako da me ne skrbi. Vodja v reprezentanci tako ali tako ni en sam, na kapetanu je predvsem, da krmari med vsemi osebnostnimi lastnostmi. Igralsko seveda sploh ni popolnoma nič vprašljivega, v mojih očeh je on prava izbira. Ker navsezadnje pri vseh starejših od njega niti ne vemo, kako dolgo bodo še zraven, potrebujemo pa nekoga za daljše obdobje.
Kakšna je v vaših očeh reprezentanca brez vas na desnem zunanjem položaju, kjer ste bili toliko let prvi, včasih celo edini. Kar malo težko si je predstavljati Slovenijo brez vas. Kaj pričakujete od slovenske reprezentance?
To bodo morali povedati oni, jaz lahko komentiram kot navijač. Kot sem rekel že prej, je to prvenstvo super priložnost iz več razlogov. Ker je v Zagrebu, ker je ostal delček evforije po olimpijskih igrah in ker je bil žreb precej ugoden. Že dolgo ne tako. Je pa v rokometu tako, da so razlike tako majhne, da lahko en poraz marsikaj poruši in končaš sedemnajsti namesto peti. Ampak prepričan sem, da bodo šli iz skupine, dobre možnosti imajo tudi v drugi skupini, potem se lahko hitro vse odpre. Zelo podobno kot za nas na olimpijskih igrah. Nekako je treba priti do četrtfinala, potem je vse možno.
Pridete kaj na tribuno, med navijače, ali je slovo preveč sveže, da bi bilo preveč boleče gledati na igrišče, da bi vas preveč mikalo, da bi skočili gor in igrali?
Skoraj zagotovo pridem, sploh ker se redno vozim mimo Zagreba. Imam tudi dva sinova, ki oba igrata rokomet in sta navdušena, da je prvenstvo tako blizu doma. Šel bom na vsako tekmo, ki jo bom lahko obiskal. Naj še enkrat povem, da je bilo v javnosti po olimpijskih igrah res tako sporočeno glede nas starejših, da je izpadlo malo čudno. Daleč od tega, da bil kakorkoli razočaran, z veseljem bom šel na tribuno. Ponosen sem, da sem toliko časa igral. Ampak dejansko je čas za nove obraze. Niti ne vem, če bi bil sam pripravljen fizično zdržati. Sem vesel, da bom lahko gledal z druge strani.
