Nekaj let po Rockyju alias Sylvestru Stallonu in mnogo let pred Jürgenom Kloppom so tudi na Reki v noč tulili: »Adriaaaan(o)!« Malo je slovenskih nogometašev, ki se lahko pohvalijo, da so zabili madridskemu Realu. Pravzaprav bi jih lahko prešteli na prste ene roke. In to tiste zelo nespretnega mizarja. Poleg Zlatka Zahovića, ki je mrežo kraljevega kluba zatresel med tisto neposrečeno avanturo v grškem Olympiakosu, je to uspelo le še Adrijanu Fegicu. In to kar dvakrat. Bil je to antologijski večer, ki ima v zgodovini Rijeke posebno mesto. Večer, ko je majhna Rijeka na kolena spravila veliki Real.
Cruyff iz Ajdovščine
Dres Rijeke so nosili že številni slovenski nogometaši. Ledino je oral letos preminuli vratar Borut Škulj, v naslednjih letih in desetletjih pa so mu med drugim sledili Matjaž Florjančič, zdaj prav tako že pokojni Suad Beširović, pa Sebastjan Cimirotič, Nastja Čeh, Senad Tiganj, Miral Samardžić, Roman Bezjak, Matic Črnic ... Nekateri so pustili večji, spet drugi manjši pečat, nihče pa tolikšnega kot Adrijan Fegic. Oziroma Adriano, kot so ga preimenovali na Reki.
Precej preden je Matjaž Kek na Reki postal Kralj Matjaž, je na Kvarnerju navduševal Cruyff iz Ajdovščine, Cruyff s Kantride oziroma reški Cruyff, kot so ga različno naslavljali jugoslovanski novinarski doajeni. Ćiro Blažević ga je po drugi strani klical »Skijaš«, Smučar. Ali pa Križaj. Slednje seveda zaradi Bojana Križaja.
Na Kantridi je ta smučar preživel kar osem sezon (1977–1985), z Rijeko pri tem osvojil dva jugoslovanska pokala, njegovo ime pa boste še dandanes pogosto našli na takšnih in drugačnih seznamih najboljših nogometašev v zgodovini tamkajšnjega kluba. Dobrih tekem ni manjkalo, toda ena ima prav posebno mesto. Bilo je 24. oktobra v letu 1984, ko je v okviru drugega kroga pokala Uefa v mesto prišel šestkratni evropski prvak Real. In z njim Uli Stielike, Manuel Sanchis, Chendo, Santillana, Emilio Butragueno, Camacho, Michel, pa tisti mali, neukrotljivi vrag Juanito ...
Rijeka – Real 3:1
A tudi Rijeka je imela takrat dobro ekipo. Morda brez zvenečih imen, toda bila je to kompaktna zasedba z repom in glavo. Bila je to ena boljših generacij v zgodovini kluba, veliko pa pove že podatek, da je sezono pred tem v močnem in neizprosnem jugoslovanskem prvenstvu, v katerem ni bilo lahkih tekem, še manj gostovanj, le dve točki zaostala za prvakom, beograjsko Crveno zvezdo.
Na klopi je sedel Josip Skoblar, v obrambi sta imela glavno besedo Miloš Hrstić in libero Srečko Juričić, ki je bil kasneje športni direktor kluba, v sredini pa je imel svojo ordinacijo Doktor Nenad Gračan, ki se je sicer proti Realu poškodoval že po 18 minutah. In ko je Gračan zapustil igro, je dirigentsko paličico prevzel Fegic, ki je bil v tistem večeru povsod. Kot Cruyff ali pa kasneje Dragan Stojković. Fegic je bil Piksi za siromašne, ki je morda najboljšo tekmo v karieri odigral, ko je bil na nasprotni strani veliki Real. Kakšen tajming …
V tistem oktobrskem večeru se je na stadion, ukleščen med skalno steno in morje, bojda nagnetlo 22 tisoč duš, nekateri govorijo celo o številki 25 tisoč. Še nekajkrat toliko jih je bilo pred televizijskimi sprejemniki, kjer je poleg nogometašev Rijeke blestel tudi komentator Boris Mutić, še en legendaren glas malih zaslonov.
V tistih dveh urah so med Vardarjem in Triglavom številni dihali z Rijeko. Marsikomu se ob ogledu nekajminutnega posnetka slabe kvalitete, ki je bil z bogsigavedi kolikokrat prevrtene videokasete prenesen na youtube, še dandanes, 40 let kasneje, naježi koža. Bil je to eden tistih večerov, ko David ni zgolj premagal Goljata, ampak ga je nagnal v mišjo luknjo. Na koncu je, malo zaradi podcenjevanja s strani gostov, malo pa zaradi supermotiviranih domačinov, ki jih je nosil veter s tribun, na semaforju pisalo Rijeka 3, Real 1. Junak podviga pa neki slovenski nogometaš.
Fegic je sredi prvega dela Madridčane načel z mojstrskim strelom z roba kazenskega prostora, nato se je deset minut kasneje po njegovi podaji Danko Matrljan prelevil v Gerda Müllerja, da bi v 57. minuti Slovenec s približno 25 metrov (ter z resnici na ljubo izdatno pomočjo Realovega vratarja Miguela Angela Gonzaleza) dosegel še tretji gol za domače. Adriaaaan(o)! Real je bil ena njegovih najljubših strank, že v prvem krogu je namreč proti Realu iz Valladolida na Kantridi prav tako dosegel dva zadetka.
Gluhonemi izključen zaradi ugovarjanja
Čeprav je Real v zaključku zabil gol in znižal na 1:3, je bila Rijeka po prvih 90 minutah v nasprotju z vsemi pričakovanji na pragu napredovanja. Toda štirinajst dni kasneje pred 80 tisoč gledalci na Santiago Bernabeuu niso zdržali. Proti 11 bi morda še, proti 12 pa ni šlo.
Fegic je imel na tej nogometni katedrali v nogah zaključno žogo, a tokrat ni zadel. Vseeno so Rečani v Madridu še dobrih dvajset minut pred koncem držali ničlo in bili vsaj z eno nogo v naslednjem krogu. Potem se je začel masaker v režiji belgijskega sodnika Rogerja Schoetersa, ki si je najprej izmislil enajstmetrovko, gostje pa so njegov zadnji žvižg pričakali z le osmimi igralci na zelenici. Med drugim je zaradi ugovarjanja izključil legendarno levico Damirja Desnico. Kar morda ne bi bilo nič nenavadnega, če ne bi bil Desnica – gluhonem.
Pričevalci zatrjujejo, da je bila to ena največjih kraj v zgodovini evropskega nogometa in da je pomenljiv že podatek, da Schoeters v evropskih pokalih ni nikoli več delil »pravice.« Ciniki odgovarjajo, da je bil Real pač vedno Real. Kakorkoli že, psi so še nekaj časa lajali, karavana pa je šla dalje. Real celo vse do velikega finala in osvojitve pokala Uefa.
Fegic pa … Ker dober glas seže v deveto vas, je čez noč postal vroča, iskana roba. Zanimanje je bojda pokazalo deset, petnajst klubov, toda Skoblar ga ni pustil. V bivši Jugi so se lahko športniki sicer onkraj meja državne meje podali šele z dopolnjenim 28. letom in tako se je Ajdovec v Francijo podal pri 29 letih. Prva postaja je bil Nancy, kjer ga je pričakal neki trenerski začetnik po imenu Arsene Wenger, a to je že neka druga zgodba.
V spominu je ostal predvsem po reškem poglavju. In Tistem večeru. Na Reki je pustil najboljša leta, se nato po tuje devize podal na francoske zelenice, na jesen kariere pa se je vrnil v domačo Ajdovščino k Primorju.
Na Reki je (še) vedno dobrodošel gost. Pred leti, ko je na tamkajšnji lokalni televiziji gostoval v pogovorni oddaji Orlanda Rivettija, je med drugim razkril, da so mu operirali oba kolka ter da nikoli ni imel ne mobilnega telefona ne vozniškega izpita. Vedno pa bo imel tisti oktobrski večer, ko je na kolena spravil veliki Real. Cruyff iz Ajdovščine, Cruyff s Kantride, reški Cruyff … vzdevek je imel več različic. Bolj enotni so si bili novinarji glede njegove predstave proti Realu. Vjesnik, Novi list, Večernji list, Sportske novosti … Vsi so mu namenili oceno devet.
In ker jabolko ne pade daleč od drevesa, je po njegovih stopinjah krenila tudi danes 25-letna hči Nuša. Tudi ona trese mreže, le da namesto na nogometnih tiste na rokometnih igriščih. Članica ajdovskega Mlinotesta v teh dneh v dresu z državnim grbom igra na evropskem prvenstvu na Dunaju. Pomlajena slovenska reprezentanca je prijetno presenetila, Fegic pa je trenutno četrta strelka ekipe za nesporno prvo violino Tjašo Stanko, Ano Abino in Natašo Ljepojo. Danes ob 20.30 varovanke Dragana Adžića na Dunaju čaka nov zrelostni izpit, na drugi strani igrišča bodo aktualne evropske podprvakinje Danke.
