Z zmago nad Celjem v tekmovanjih pod domačo streho slovenskega rokometa se ne more pohvaliti veliko trenerjev. Do petkovega obiska Krškega celjske čete pod vodstvom portugalskega selektorja Paula Pereire se jih je v zadnjem desetletju našlo deset takšnih junakov: Gorenjev Zoran Jovičić, Trimova Benjamin Teraš in (zdaj Slovanov) Uroš Zorman, njegov predhodnik pri Slovanu Boris Denić, Krkin Mirko Skoko, Ormožev Saša Prapotnik, Koprova Boris Lisica in Uroš Rapotec, Rikov Siniša Markota in takrat Mariborov Slavko Ivezić, ki je jeseni leta 2015 končal serijo 59 zaporednih zmag moštva Branka Tamšeta na slovenskih prizoriščih.
Jaka Peterlin se je že na svoji prvi prvoligaški tekmi v svoji mladi trenerski karieri vpisal na prestižni seznam in s svojimi novimi varovanci iz Krškega končal serijo neporaženosti Celja v tej sezoni. »Nisem si upal predstavljati, sem si pa tega močno želel. Ne bom rekel, da se mi je zdelo nemogoče premagati Celje, ker če bi tako razmišljal, ne bi takih izzivov niti sprejemal. Ne vem pa, če je mogoče začeti bolje kot tako – z zmago predzadnjeuvrščene ekipe v ligi nad prvo ekipo na lestvici, Celjem, ki je v Sloveniji pojem rokometa,« je vtise strnil šele 31-letni, a že kar dolgoletni rokometni delavec.
Moramo biti pošteni
Morda medklic vsem tistim, ki vam obraz Jake Peterlina in njegovo ime nista najbolj znana, ker je otrok Slovana do minulega petka vendarle deloval bolj v zakulisju. Po koncu aktivnega igranja rokometa (za člansko ekipo Slovana je med letoma 2011 in 2018 zbral 25 tekem, vmes dve še za Grosuplje) je diplomant s Fakultete za Šport zgrabil priložnost, ki se mu je ponudila na RZS; začel je kot tehnični vodja v kadetski reprezentanci pod vodstvom Janija Klemenčiča, pa napredoval na hierarhični lestvici v štab Veselina Vujovića in bil leta 2017 poleg pri velikem uspehu slovenske reprezentance, bronu na svetovnem prvenstvu v Franciji. Ves ta čas je kot trener mlajših kategoriji deloval tudi pri Slovanu, kjer je vodil vse selekcije, od mini rokometnih do mladinske, bil je pomočnik članskih trenerjev Bojana Čotarja in Aleša Repine. Pred dvema letoma je nato uvidel, da se v zgodbi domačega kluba več ne vidi, kar je izkoristil ižanski Mokerc, ki ga je sprva vzel za trenerja kadetske ekipe, pred začetkom prejšnje sezone pa povišal v trenerja članske ekipe, s katero je osvojil četrto mesto v 1. B ligi. Na novega leta dan bosta minili tudi dve leti od Jakove vrnitve na RZS, kjer je po odhodu Vida Kavtičnika lanskega novembra od vodje mlajših moških reprezentanc napredoval do vodje vseh moških reprezentanc vključno s člansko.
Na naslednjo stopničko v svoji rokometni karieri je stopil prejšnji teden, ko je zasedel izpraznjen stolček v Krškem, s katerega je zaradi osebnih razlogov sestopil Aleš Sirk. Takoj je spisal zgodovino. »V klubu so mi rekli, da je to bila sploh prva zmaga nad Celjem v domači dvorani in po mislim da 26 letih druga v zgodovini,« je razkril Peterlin in se še malo spomnil, kako so se njegovi varovanci dokopali do tretje zmage v sezoni, ki bi jim lahko dala močan veter v hrbet. »Zdaj vemo, da lahko igramo z vsakim, če se pravilno postavimo, 'stepemo' in če se nam stvar poklopijo. Moramo pa biti pošteni in povedati, da so se nam v prvem polčasu tri, štiri žoge odbile naravnost v naše roke in smo iz druge priložnosti dosegali zadetke. Vratar je na koncu ubranil pomembne žoge, kakšen njihov strel je šel mimo itd. Skratka, nismo odigrali popolne tekme, se nam je pa marsikaj poklopilo. Ampak sreča spremlja hrabre,« je skromno, z nogama trdno na tleh, pristavil edini še neporaženi trener v tej sezoni lige NLB.
Celje je, kjer mora biti
Tako kot je Paulo Pereira to presenetljivo bil do obiska Krškega, po njem zelo presenetljivo več ni. Toda po Peterlinovih besedah Posavci z zmago nad Celjani niso vzbudili pomisleka, da pa se mlado Celje v tej sezoni vendarle še ne more boriti za naslov državnega prvaka. »Mislim, da Celje zagotovo je na ravni za boj za naslov. Je tam, kjer mora biti, navsezadnje so do naše tekme oddali le eno točko. Mogoče je bila voda na naš mlin tudi, da je bilo kar nekaj celjskih igralcev vključenih v reprezentance, odsoten je bil tudi njihov trener. To nam je mogoče malo olajšalo delo, po drugi strani pa sem jaz v Krško prišel v sredo, opravili smo dva treninga, dvakrat smo opravili videoanalizo in to je bilo to. Velik plus pa je, da je Sandi Markl moj pomočnik, ki točno pozna situacijo, vse o ekipi in vse, kar se dogaja v klubu. Združila sva moči, tokrat v malo drugačnih vlogah. In zaenkrat bolje ne bi moglo biti,« je Peterlin opozoril na Markla, na bronastem mundialu 2017 prav tako člana Vujovićevega štaba, s katerim sta sodelovala (Markl kot selektor, Peterlin kot pomočnik) dve leti sodelovala v kadetski reprezentanci, in ga tudi izpostavil kot glavni razlog za svoj prihod v mesto nuklearke.
Ponudbe ni sprejel brez razmišljanja, kot bi se dalo sklepati.
