Veselin Vujović nam je v času svoje vladavine na Slovenskem pogosto očital, da raje kot igralce, ki jih povabi pod svoje okrilje, besedo dajemo tistim, ki jih ne. Češ, da vnašamo nemir v ekipo, ko sprašujemo Uroša Zormana ali Gorazda Škofa, kako sta sprejela 'rez' pred svetovnim prvenstvom leta 2017, Deana Bombača, zakaj ga ni (več) v reprezentančni sliki, Staša Skubeta, zakaj se v najboljših letih, ko je Vardar popeljal do naslova evropskega klubskega prvaka, ne vidi v tisti zgodbi … Razumeli smo ga, saj smo vedeli, da takrat niso bili vsi najboljši slovenski rokometaši na istem čolnu s črnogorskim kapitanom, na isti valovni dolžini z njim, če hočete. Uroš Zorman nas zagotovo ne bo grdo gledal, ker smo pred današnjo tekmo Slovenije in Litve poklicali moža, ki ga ni zraven. Ker je več kot očitno, da so na Zormanovem čolnu zaenkrat vsi najboljši slovenski rokometaši. Tako tisti, ki jim je selektor zaupal opremo z državnim grbom na tej akciji, kot tisti (staroselci), ki jih (tokrat) ni klical. Na Miho Zarabca – tako kot Jureta Dolenca, Deana Bombača, Boruta Mačkovška in Mateja Gabra – selektor sprva ni računal, po poškodbi Zarotovega soigralca iz Wisle Mitje Janca naknadno pač, a bo Trebanjec zaradi poškodbe nazadnje vseeno ostal na hladnem. »Na koncu zadnje tekme sem začutil mišico, ampak nič takega. Deset dni in bi moral biti nazaj,« se nam je z dobrimi novicami, da poškodba ni težje narave, javil 33-letni organizator igre.
Imam občutek, da želimo vsi na Hrvaško
Zanimala nas je predvsem situacija počasi poslavljajoče se generacije, ki je v zadnjem desetletju dvakrat nastopila na olimpijskih igrah, osvojila kolajno na svetovnem prvenstvu v Franciji, na Euru na Švedskem ter na nedavnih igrah v Parizu (in Lillu) pa končala tik pod zmagovalnim odrom. Odtlej vlada status quo – tudi na prvi akciji v novem olimpijskem ciklusu še nismo dobili odgovora, ali bo stara garda poskusila še enkrat. V Zagrebu januarja meseca. »Zanimivo vprašanje, ampak konkretnega odgovora še ni. Ni pa nihče nič javno rekel, da je končal z reprezentanco. Po vsakem prvenstvu so vroče glave, po olimpijskih igrah smo bili razočarani in nismo niti hoteli veliko razglabljati o tem. Le vrnili smo se v klube. Zdaj se je vse malo pomirilo, imam pa občutek, da si vsi želimo še potegniti za kakšno prvenstvo. Sam sem rekel, da še ne vem, pogovoriti se bo seveda treba z Urošem. Da vidim, kako tudi on s sodelavci vidi prihodnost. Mi pa smo pripravljeni, ni nam težko, veselimo se morebitnih novih izzivov. Januarja bi še bilo fajn iti na Hrvaško. Mi smo na razpolago, treba je samo še potegniti črto, da se ve, kako in kaj,« je dal Zarabec vedeti, da ima škarje in platno v rokah samo selektor. Tako kot bo rekel, tako bo. Kot je navsezadnje povedal tudi sam.
