Da Veselin Vujović uživa v soju medijskih žarometov ni nobena novost, še manj pa skrivnost. V teh dneh po bronu v Franciji le še toliko bolj. V želji po intervjuju ali izjavi številni ga številni cukajo za rokav, predvsem seveda mediji s hribovitega Balkana. Hrvaški, slovenski, makedonski, črnogorski, srbski...
Praktično ne mine dan, da ne bi luč dneva ugledal nov pogovor z njim v glavni vlogi. Vsakemu pove svoje. Svoj pogled, svojo resnico, brez dlake na jeziku, mediji pa seveda njegove besede obračaj(m)o po svoji volji. Pred dnevi se je razgovoril za srbski portal Večernje novosti in tudi tokrat sočnih kosti za glodanje ni manjkalo.
Seveda je nekaj besed oziroma vprašanj letelo tudi na račun države, ki ga je zvela za svojega in kjer so ga preimenovali v Janeza.
O tem, ali bi v filmu o Vujoviću morali pogosto utišati psovke? »Brutalen sem na terenu, toda znam se izražati izven njega.«
O tem, ali mladi Slovenci razumejo ta jezik? Na terenu in izven njega? »Mah, oni vedo vse, poslušajo namreč Miroslava Ilića in Ceco. Včasih vidim, da me debelo gledajo, pa upočasnim in začnem črkovati, oni pa se mi smejejo.«
O tisti epski minuti odmora. !Zdaj morate dati vse, igrajte, kot da je konec sveta," je vpil tekmo minute odmora, ko so Slovenci lovili minus osem proti Hrvaški? »V takšnih situacijah ni taktike. Potrebna je le kri. Pogosto pravim igralcem Lepi ste za zete, toda z vami ne bi šel v boj. Ob polčasu sem bil vidno razočaran, saj se niso borili. Kaj sem jim rekel, naj to ostane za "kafano".«
O tem, da je napravil največji uspeh v zgodovini slovenskega rokometa na svetovnih prvenstvih, pa ga zdaj primerjajo s Chuckom Norrisom, on pa odgovarja, da je močnejši in lepši. »Pravijo, da so Slovenci hladni, toda kako samo čustveno so doživeli vse to. Priredili so nam sprejem v Zagrebu. Ko smo pristali, sem mislil, da smo pristali v Ljubljani. Spremljali so naš avtobus, na meji je nastal kaos, kolaps. Veliko jim pomeni vse to, vesel sem, da sem lahko pomagal.«
In tako dalje, celoten intervju pa si lahko preberete tu.
