Bil je to dan in bile so to štiri minute, ko se je Schalke še najbolj približal naslovu prvaka bundeslige. To veliko, tradicionalno nogometno okolje z do groba in naprej zvesto armado navijačev, je sicer osvojilo sedem naslovov nemškega prvaka, a bilo je to že davno, davno, tam v tridesetih, štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja, še preden je leta 1963 luč sveta ugledala bundesliga. Poleg »Rekordmeistra« Bayerna so veliki srebrni krožnik v naslednjih letih v svojih vitrinah gostili tudi Hamburg, Gladbach, Köln, Stuttgart, Werder, Kaiserslautern, enkrat vmes celo Wolfsburg, pa seveda dortmundska Borussia ... Pravzaprav bi lahko zapisali, da so naslov osvajali vsi razen – Schalkeja.
Eden izmed ustanovnih članov bundeslige je bil vseskozi v čakalnici, vseskozi tu nekje, blizu. Tam konec osemdesetih je častni član kluba postal tudi papež Janez Pavel II., v upanju, da morda z božjo pomočjo nekoč vendarle ... In v tisti sezoni 2000/01 se je zdelo, da bodo njihove želje in molitve končno uslišane.
V tisti sezoni so igrali atraktiven, napadalen nogomet ter prišli pred vrata raja. Danski dinamit Ebbe Sand je bil stroj za gole, še eno veliko sezono je imel za seboj Andreas Möller, tu so bili Jörg Böhme, Tomasz Hajto, Emile Mpenza, Gerald Asamoah, v vratih je bil veteran Oliver Reck, na klopi pa je sedel nizozemski strokovnjak Huub Stevens, ki se je podpisal tudi pod največji uspeh kluba v novejši zgodovini, osvojitev pokala Uefa leta 1997.
PREDIGRA
Vsa drama, vsa norija, se je sicer začela že teden dni pred tem. Schalke in Bayern sta v zadnjih 180 prvenstvenih minut vstopil poravnana, že predzadnji krog pa je bil poglavje zase. Čisto na kratko, rezervist Bayerna Alexander Zickler je v devetdeseti minuti zabil mojstrski gol za zmago 2:1 proti Kaiserslauternu, le sedem sekund kasneje pa je v Stuttgartu domači as Krasimir Balakov zabil edini gol na tekmi ter Schalke spravil na kolena.
Bila pa je to le uvertura v legendarno, noro, nepozabno zadnje kolo. Ko je marsikdo pomislil, da je vsa dramatičnost predzadnjega kroga preprosto neponovljiva, je prišel 19. maj.
Boljše kulise bi si težko želeli. Čudovito poznospomladansko vreme, množice navijačev, ki so se odete v klubske barve že od jutra valile proti stadionom, še posebej praznično pa je bilo ozračje v Gelsenkirchnu. Bila je namreč to zadnja tekma na legendarnem Parkstadionu, jeseni istega leta se je namreč Schalke preselili na nov, čudovit stadion, ki danes nosi ime Veltins-Arena. Tako težko pričakovani naslov pa bi bil seveda najlepši mogoči način za zaključek ene in začetek neke druge ere v klubski zgodovini. Skratka, nekaj je bilo v zraku.
CRESCENDO
Za uresničitev dolgoletnih sanj bi Schalke moral v zadnjem krogu zmagati, Bayern pa izgubiti v Hamburgu, da bi krožnik končno romal v Gelsenkirchen. In če je Schalke svoj del naloge kljub težavam (tekmec Unterhaching je vodil 2:0 in še v 69. minuti s 3:2) na koncu vendarle opravil (5:3), je dolgo kazalo, da se tisti drugi pogoj ne bo izpolnil. Na drugem koncu države, na Volksparkstadionu v Hamburgu, domači po skromni sezoni niso imeli posebnega rezultatskega imperativa, a v slogu tistega pregovora o sosedu in crknjeni kravi niso bili pripravljeni na nikakršna darila. Srčno so si želeli pokvariti veselico (in sezono) klubu, ki je imel zaradi ošabnosti in arogance, ki so mu jo pripisovali, zunaj svojega mesta bore malo privržencev. Pravzaprav bi lahko zapisali, da je bil zvezdniški Bayern, ta FC Hollywood, najbolj osovražen klub v državi in tudi zato je v 90. minuti, ko je Sergej Barbarez preskočil Patrika Andersona in žogo poslal v mrežo, stadion eksplodiral od navdušenja.
Oliver Kahn je po drugi strani žogo pobral iz mreže in soigralcem, ki sta se jim na obrazu v trenutku izrisala nejevera in obup, marsikomu pa so misli pri tem najbrž ušle dve leti nazaj na Camp Nou in zaključek dvoboja z Mancehster Unitedom, dejal: »Niemals aufgeben! Weiter, immer weiter.« Brez predaje! Naprej, vedno le naprej. Ni jim bilo treba dvakrat reči. Ekipa, ki je le dve leti pred tem v izdihljajih neke prav tako nore tekme ostala brez največje lovorike v klubskem nogometu, je še kako dobro vedela, da ni konec, dokler ni konec. In res so igrali dalje, a ura je neusmiljeno tiktakala ...
MED NEBESI IN PEKLOM
Ko je Bosanec zatresel mrežo, se je zatresel tudi Gelsenkirchen. Najprej je završalo, potem pa se je šestdeset tisoč grl združilo v huronskem kriku navdušenja, ekstaze. Schalke je bil v tistem trenutku prvak, in ko je sodnik odpiskal konec tekme, se je začelo mukotrpno čakanje in prisluškovanje na vesti iz Hamburga.
In potem je med množico završalo, da je konec tudi tekme v Hamburgu. Konec je! Karizmatični in razvpiti direktor Schalkeja, mačo Rudi Assauer, si je že prižgal eno zanj značilnih cigar in užival v trenutku. Zelenico so preplavili navijači, pivo in solze sreče so začeli teči v potokih. Navijači Schalkeja niso mogli verjeti, bilo je preprosto prelepo, da bi bilo resnično. In res ni bilo; resnično, namreč.
Prvi znaki alarma so se prižgali ob pogledu na tiste redke posameznike s tranzistorji v rokah – v tistih časih seveda še ni bilo tablic in pametnih telefonov –, ki so v vsem silnem trušču še naprej poskušali ujeti glas z drugega konca države. Medtem ko so se številni v nekem nebrzdanem veselju valjali po tleh, so se drugi (samo)spraševali, ali se v Hamburgu še igra, v upanju na potrditev, da je dejansko konec. Odgovor je prišel kmalu ...
Na velikem zaslonu se je kmalu pojavila slika iz Hamburga. Posnetki, so pomislili oziroma bolje rečeno upali. A niso bili, bil je to prenos v živo. Evforijo je počasi zamenjala previdnost, zaskrbljenost, nekje v podzavesti so se pojavljale zle slutnje, marsikdo se je spustil na kolena in se po pomoč obrnil k onemu tam zgoraj ter k častnemu članu v Vatikanu. Bayern-Dusel, kar bi lahko prevedli kot Bayernova sreča oziroma krompir, je namreč že zdavnaj postal del nogometnega mita.
SVETI PATRIK
V tistih štirih minutah so bili privrženci Rudarjev ujeti nekje med nebesi in peklom, v Hamburgu pa je tekma še kar trajala, pravzaprav je kakšnih štiristo kilometrov severovzhodno od Gelsenkirchena potekala prava drama. Igrala se je že 94. minuta, sodnik je že pogledoval na uro, ko je domači branilec (še danes si niso enotni, ali namenoma ali ne) vrnil žogo vratarju Schoberju, ta pa jo je prijel. Indirektni prosti strel s približno dvanajstih, trinajstih metrov, ob vseh (vele)mojstrih prostih strelov, kot so bili Mehmet Scholl, Giovane Élber in Stefan Effenberg, pa je odgovornost prevzel neki švedski branilec, morda v želji, da se odkupi za napako izpred nekaj minut. Bojda je Effenberg Andersonu zabrusil nekaj v slogu: »Pojdi in zabij to j*beno žogo v mrežo, da gremo lahko proslavljat.« In Šved je storil prav to, žogo je mimo vseh tistih nog – pred domača vrata so se namreč nagnetli vsi na čelu z Olijem Kahnom – nekako spravil v mrežo. Zabil je svoj prvi ter hkrati edini gol (!) v dresu Bayerna. In šli so proslavljat.
Na Parkstadionu niso mogli verjeti svojim očem. »Pa saj ne bo vendar, pa saj ne more biti res?!« Pa je in bilo je res, nogometni bogovi so bili znova naklonjeni Bayernu. Kaj se je zgodilo, so se spraševali v solzah. Zgodil pa se je – nogomet.
Scenarij, ki ga ne bi mogel spisati niti sam Alfred Hitchcock, navijači Schalkeja pa so se pri tem počutili, kot da so se znašli sredi neke nadnaravne zgodbe izpod peresa Stephena Kinga. V območju somraka. Morda je vse skupaj še najbolje povzel neki televizijski komentator. »Ne morem več. Samo v nogometu,« je hripavega glasu zamrmral bolj samemu sebi kot pa širšemu avditoriju.
VEDNO NAPREJ
Bayern je štiri dni kasneje na San Siru premagal še Valencio Zlatka Zahovića. Kahn, ki nikoli ni slovel kot velik mojster enajstmetrovk, je v tistem večeru zaustavil kar tri, med drugim tudi Zahoviću. Immer weiter ... Patrik Anderson po tistem ni več dosegel zadetka, ne v dresu Bayerna ne v dresu Barcelone, kamor se je preselil čez nekaj tednov in kjer zaradi težav s kolenom ni pustil globljega pečata.
Pa Schalke, štiriminutni prvak oziroma prvak ljudskih src, kot so se tolažili? Z eno besedo kruto. Bila je to tragedija; v tem rudarskem mestu bogu za hrbtom, pravzaprav takrat že nekdanjem rudarskem mestu, ki se je »ponašal« z eno najvišjih stopenj brezposelnosti v državi, zaradi česar je število prebivalcev s štiristo tisoč v nekaj desetletjih upadlo na 270 tisoč, je namreč nogomet vse in edino. Religija. Navijati za Schalke je del izročila, del družinske tradicije.
Najpomembnejša postranska stvar na svetu, ob tem, da lahko tisto postranska mirne duše prečrtate, izbrišete. In iz generacije v generacijo so zaman čakali na naslov prvaka. Tudi zato je bilo v tiste štiri minute stlačenih toliko emocij. »Ne verjamem več v nogometnega boga, saj če bi ta obstajal, bi bil Schalke prvak,« se je ateistom pridružil Assauer, nekdaj dni kasneje, po osvojitvi tolažilne nagrade v podobi nemškega pokala, pa se je z balkona mestne hiše s cigaro v rokah drl, da bodo šli dalje, da se bodo pobrali in da bo tudi naslov prvaka še prišel.
A petnajst let kasneje naslova še vedno ni, pa tudi Assauer je zdaj že dolgo nekdanji. Tistega sobotnega popoldneva in v tistih kratkih štirih minutah, med 17.17 in 17.21, je bil srebrni krožnik prvič in zadnjič v Gelsenkirchnu.
