A ob vsem tem je nekaj neizpodbitno: ko ima človek ves teden pred potjo v Zagreb opraviti z nekim drugim selektorjem Slovenije (saj veste, s tistim v najbolj priljubljenem športu), ga še toliko bolj prevzamejo gosposkost, komunikacijske spretnosti in pripravljenost odpreti katerokoli temo s kateregakoli področja. Veselin Vujović ima vse to, tudi zaradi tega je (brez kančka lažne skromnosti) ta intervju nekaj zelo posebnega, temu primeren pa je tudi začetek. "Vam nekaj povem, nekaj zelo zanimivega?" se je 55-letnik oglasil, še preden smo mu utegnili postaviti prvo vprašanje, in odprl temo, ki se je, priznamo, ne bi dotaknili.
Jasno, povejte. Po navadi sicer mi vlečemo iz sogovornikov, tako da je tole dobrodošlo.
Pred nekaj urami sem govoril z Urošem Zormanom. Napol v šali, nekako v najinem slogu, sva dokončno razčiščevala tisto, kar se je zgodilo v Riu. Glede njegovega prestopka.
ZORMAN JE BIL NESPOŠTLJIV, A GA ŠE VEDNO HOČEM
Prestopka? Mislite kakšne napake na igrišču? Morda na tekmi proti Danski?
Ne, ne, govorim o prestopku, ki z igriščem nima nič skupnega. Bom povedal, pojdimo po vrsti. Skratka, poklical sem ga in vprašal, ali ga bo selektor še klical v reprezentanco. Odgovoril mi je, da gre za nepredvidljivega strokovnjaka in da pri njem nikoli ne ve. Dejal sem mu, da bi ga še želel imeti v izbrani vrsti, a bom spoštoval vsakršno njegovo odločitev. Sem mu pa še enkrat dal vedeti, da si sicer zasluži tak odnos z vsem, kar je naredil in dal, a da me na koncu olimpijske akcije ni spoštoval kot selektorja in kot človeka, kar sem mu zameril. Mislim, da javnost do zdaj ni vedela, kaj se je zgodilo in kako sem to sprejel, zato je prav, da zadeva pride na dan.
In kaj točno se je zgodilo?
Po tekmi z Dansko je Zorman brez mojega dovoljenja, celo brez moje vednosti, zapustil olimpijsko vas. Ni pomembno, kako, za koliko časa in s kom, pomembna je njegova gesta, ki mi ni bila niti najmanj všeč. Razumem ga, ko mi je dejal, da je bil po tekmi tako nervozen, da bi v olimpijski vasi najrajši skočil z balkona, in da je preprosto moral nekam oditi. Toda smo ekipa, ekipa smo ostali tudi po izpadu s turnirja in imeli smo zelo jasna pravila. Izhod iz vasi ni problem, toda želel sem nadzor nad izhodi iz čisto logičnega, tudi varnostnega razloga. Če bi se kaj zgodilo in bi me kdo vprašal, kje je Zorman, bi mu odgovoril, da v svoji sobi. Če ga ne bi bilo tam, bi bil moj naslednji odgovor, da nimam pojma, kje je. Zame kot selektorja je to nesprejemljivo, kar sem mu zelo jasno povedal. Nisem delal drame, to smo rešili sami, midva z Urošem zdaj tudi dokončno. Dejal sem mu, da mu oprostim, a da mu ne bom oprostil, če kaj takega ponovi na naslednjih olimpijskih igrah. (smeh)
V naših glavah je Zorman nekdo, ki je končal reprezentančno kariero, vaše besede pa to postavljajo pod vprašaj. Koliko je v tem resnice, koliko šale?
Vem, da je Uroš dal televizijsko izjavo že na parketu, še preden sem z ekipo uspel govoriti v slačilnici. In vem, da je v tej izjavi praktično – čeprav ne povsem eksplicitno – končal reprezentančno kariero. Nato pa sem igralce v garderobi prosil, naj dokončnih izjav na to temo ne dajejo, dokler se dokončno ne dogovorijo z mano. Mislim, da imam mlado generacijo, ki bi lahko bila vrsto let najmanj blizu kolajn, nikakor pa se nisem pripravljen odpovedati starejšim. Sliši se kot kliše, vendar igralcev dejansko ne delim na mlade in stare, temveč na dobre in slabe. Še posebej sem to povedal Zormanu in Gorazdu Škofu, vendar od njiju še nisem dobil dokončnega odgovora. Uroša sem ravno zdaj še enkrat vprašal, ali se je že odločil, in odvrnil mi je, da še ne. Morava se že zelo resno pogovoriti in potem bova videla.
Čudim se, da tega ni vprašal nihče prej in da je slovenska javnost to sprejela tako mlačno, brez razburjenja. Pričakoval sem povsem drugačen odziv, kajti šlo je za zelo skrb vzbujajočo fotografijo, ki je seveda prišla do mene zelo hitro in ob kateri sem se odzval zelo ostro ter zahteval vse odgovore.
Obstaja rok? Ste postavili kak datum, do katerega potrebujete dokončen odgovor?
Ne, nikakor. Ne verjamem v tovrstno priganjanje, sploh ne tako zaslužnih igralcev in hkrati izjemnih ljudi. Saj nista šolarja, da bi jima postavil rok oddaje seminarske naloge. Vedno sem bil ljubosumen na selektorje, ki imajo Zormane, Bombače, Škofe. Zdaj, ko jih imam, jih hočem še naprej, ne bom jih izpustil kar tako in čakal jih bom, če bo treba, do zadnjega mogočega dneva. Za Zormana celo pravim, da naj na kakšen zbor zgolj pride, je tu kot kapetan in moja desna roka, tudi če ne zaigra. Vendarle gre za tip igralca in človeka, ki bi čez nekaj let lahko sedel na mojem, selektorskem stolčku.
Kakšni so sicer vaši odnosi z reprezentanti?
Rekel bi, da sijajni. Najprej sem jim kazal veliko naklonjenosti in ljubezni, nato pa sem jim dal tudi vedeti, da znam biti jezen, če je potrebno. Nekako se mi zdi, da mi je uspelo vzpostaviti starševski odnos, v katerem so tudi jeza in grde besede otrokom logične. Mislim, da je kemija odlična in da se z vsemi razumem odlično.
CRUYFF JE IMEL DO NEKE MERE PRAV, TODA ...
Resno se je zapletlo le z Draganom Gajićem?
Da, od tega ne morem pobegniti, midva se preprosto nisva našla. Morda sem jaz o njem govoril neke stvari, še preden sem ga spoznal, predvsem pa je, preden me je spoznal, on številne stvari govoril o meni. Tam je prišlo do razpok, ki so se nato le povečevale in jih nikoli nisva zmogla izničiti. Oba sva bila prehitra, oba sva bila impulzivna, in ko je po evropskem prvenstvu tako hitro dal obtožujoč intervju, s katerim je za nameček končal reprezentančno kariero, poti nazaj ni bilo več. Ta njegov odziv je bila nepotreben, verjetno pa se je rodil v strahu, da ga ne bom več klical v reprezentanco, zato je želel ohraniti nadzor in biti on tisti, ki je dal košarico meni. Škoda, kajti še vedno je izjemen igralec, zdaj član morda celo najmočnejše klubske ekipe v Evropi.
Na olimpijskih igrah vas je v četrtfinalu premagala očitno najmočnejša reprezentanca na svetu, poznejši prvaki Danci. Je zaradi tega dejstva vse skupaj lažje preboleti?
Na teh prostorih se radi tolažimo s tem, da nas je izločil kdo, ki je bil pozneje zelo uspešen. Po tej logiki lahko zdaj rečem, da smo v Riu izgubili zgolj z olimpijskimi in evropskimi prvaki, in do neke mere je to zagotovo dober izgovor. Ne gre pa vanj zapakirati vsega, niti približno. Moji občutki o tej tekmi ostajajo, moje obžalovanje prav tako.
V intervjuju za vaše trenutno domače Sportske novosti ste dejali, da je z doseženim v Riu zadovoljnih 99 odstotkov slovenske športne javnosti, sebe pa ste umestili v tisti odstotek. Kaj porečete, če se z vami ne strinjam?
Se res ne?
Čisto zares. Morda ta odstotek drži za klasično olimpijsko občinstvo, ki z navdušenjem pozdravi praktično vsak nastop, nikakor pa ne za rokometno, pa tudi ne širšo športno, pravo športno.
Kaj naj rečem, verjetno imate prav. Prav mogoče je, da sem v nekem zanosu udaril s previsoko številko. Nisem mislil nič slabega, hotel sem le poudariti, da nisem zadovoljen s tistim, s čimer je marsikdo drug zadovoljen. Da, ni dvoma, številka je bila previsoka in bila je metaforična. Nisem hotel užaliti športno razgledane, kritične slovenske javnosti, v kateri je zagotovo kar nekaj ljudi, ki so Rio doživeli podobno kot jaz in ki prav tako niso bili zadovoljni. Vsi vemo, da smo se na olimpijskih igrah pokazali v dobri luči, dali določen ugled slovenskemu rokometu in da smo bili nekaj časa celo manjša uspešnica, a smo nato zatajili. Danska gor ali dol, mi smo zatajili in način, na katerega smo izgubili, ni bil pravi.
Predvsem me pri tem zanima, kako je mogoče, da igralci v boju malodane za olimpijske kolajne nimajo pene na ustih, ne grizejo parketa. Kako je mogoče, da v morda življenjski priložnosti ne pustijo na igrišču vsega?
Brez besed sem. Nihče me še ni vprašal na tak način, so pa to vprašanja, ki jih sam sebi postavljam podnevi in ponoči. Tudi zdaj, ko že nekaj časa delam z Zagrebom, pa naj mi nihče tega ne zameri. Hkrati vam moram priznati, da odgovora za zdaj še ne poznam. Če bi poznal odgovor, bi tudi vedel, v kateri smeri naj to težavo rešujem. Še enkrat, ne poznam ga.
Je reševanje česa takega sploh v vaši pristojnosti. Je dejstvo, da je nekdo kolektivno »zmrznil«, v selektorjevi domeni?
Vsaj delno prav gotovo. Najlažje bi mi bilo, če bi dejal, da so igralci pač taki in da to ni moja stvar. Pravijo, da je pokojni nogometni velikan Johan Cruyff nekoč ob motivacijskem nagovoru trenerja v slačilnici odšel ven. Dejal je, da od trenerja potrebuje le tehnična in taktična navodila in da ga nihče ne more motivirati niti približno tako, kot se lahko on sam. Dejal je, da so tovrstni govori popoln nesmisel. Morda ima do neke mere prav, toda vseeno se vsaj delno počutim odgovornega in vsaj delno čutim, da je moja naloga nekaj spremeniti. To je moj stroj in moj stroj pač mora delovati v vseh razmerah. Kaj mi pomaga, če mislim, da sem ga dobro tehnično in taktično pripravil, ko pa je na ključni tekmi povsem zatajil na nekem tretjem področju?
Zelo rad imam košarko, toda ob vsem spoštovanju ne morem z rokometom primerjati športa, pri katerem ni pravega fizičnega kontakta in pri katerem, da bi bila stvar še hujša, sploh ne poznajo vratarja. Nihče te pri metu ne sme zares ovirati, ker je sicer prekršek in dobiš proste mete, nihče ne brani obroča.
SPRAŠUJETE O MOJI KRIVDI? TU JO IMATE!
Toda ali ni reakcija ob veliki priložnosti naravna in je odvisna od tipa ljudi?
Zagotovo se nekateri rodijo kot ubijalci nasprotnikov, kot zmagovalci, ki živijo za velike trenutke. Veliko pa je takih, ki so kot mladi volkovi in kljub nagonu niso pravi lovci, dokler ne ubijejo prvič, dokler ne okusijo krvi. To je smer, v kateri razmišljam in je verjetno prava. Nekdo mora tem mladim volkom pri tem pomagati, nekdo jih mora usmeriti in jaz moram najti način za to, da odigram tako vlogo. Mame volkulje, očeta volka, kakorkoli pač hočete. Naši rokometaši so proti Danski pokazali, da so še daleč od ubijalcev. Bil sem tako zelo razočaran in nisem mogel verjeti, da so se fantje ustavili ob priložnosti, ki se ti ponudi največ nekajkrat v življenju in ki bi morala predstavljati uresničitev njihovih sanj. Verjel sem, da bomo Dance premagali, nato pa sem v eni minuti vedel, da nimamo nobenih možnosti. Da ni čvrstosti, da ni kontakta, da ni moči, da ni žara. Bili so kot ljudje, ki se prebujajo, a niso zares budni. Bili so kot nekdo v nekem vmesnem prostoru, kjer ni ničesar in kjer ne moreš zmagati v resni tekmi. Upam, da mi bo ob kakšni naslednji priložnosti uspelo, da jih bom pripravil do okušanja krvi, jih nato bolje pripravljene pripeljal na naslednje odločilne tekme in da bodo od tedaj neustavljivi.
Nekateri so dejali, da je to vprašanje mentalitete. Da Slovenci, če uporabim vašo metaforo, pač nismo pravi športni volkovi.
Drži, da so me fantje povsem presenetili, šokirali. Zmotil sem se v oceni, morda celo najbolj v življenju. Toda vse skupaj nima zveze z narodom. Mi hočete povedati, da ste Slovenci mlačni, brez strasti, brez želje? To je neumnost, pa čeprav bi se pod tako razmišljanje zagotovo podpisal marsikateri ljubitelj stereotipov z mojega, južnega dela Balkana.
Med minuto odmora na začetku drugega polčasa ste fantom dejali, da si dajejo roke, se zaklinjajo, a da v resnici tega ne mislijo in da ne želijo zmagati? Ali ni to vendarle nekaj, kar se pri Srbih ali Hrvatih ne more zgoditi?
Najprej bi rad povedal nekaj na temo kamer in mikrofonov med premori. Ne zavedam se jih, nimam se jih časa zavedati, in čeprav so zagotovo zelo zanimivi za gledalce prenosov, jih po moje ne bi smelo biti. Ni naključje, da jih je ameriška košarkarska reprezentanca odstranila na prvi tekmi in jim ni več dovolila zraven. Američani si to lahko privoščijo, jaz pa bi si zelo rad, kajti nekatere stvari, ki se tedaj zgodijo, bi morale ostati med nami. Jasno mi je, da se na televiziji ne bi smelo slišati, da igralci igrajo kot 'pičke'. Toda kadar igrajo tako, ni boljšega, bolj primernega izraza. Tako pač je v športu, zmerna vulgarnost je sestavni del. Podobno bi si v našem primeru želel, da se moje besede ne bi slišale, pa čeprav sem jih mislil in so bile resnične. Kar zadeva primerjave med narodi, pa vztrajam pri svojem. Ni šlo za to, da so Slovenci. Težava je drugje, drugje se skriva razlog za to, da so dajali roke na kup, vpili za Slovenijo, govorili, da so najboljši, a ničesar od tega niso mislili. S tem pa se vrneva tja, kjer sva že bila.
Kaj odgovarjate tistim, ki trdijo, da ste v času zmag usmerjali pozornost nase, ob porazu pa ste namesto sebe bolj izpostavili igralce?
To zadevo bi zelo rad razčistil. Govoriva torej o mojih napakah, če so bile do zdaj res premalo izpostavljene. Pripeljal sem tako mladega in neizkušenega igralca, kot je Nik Henigman, doma pa sem pustil Sebastiana Skubeta. Napaka. Pohitel sem in zamenjal Henigmana z Miho Zarabcem, pa se mi je poškodoval Bombač. Verjetno napaka. Mislim, da bi moral pripraviti neko drugo vrsto obrambe. Ko analiziram, sem vse bližje ugotovitvi, da je bila tudi to napaka. In še kakšna bi se našla. Toda o tem me ni nihče spraševal, ta del morate na svoja pleča prevzeti vi, novinarji. S tem in še s čim me ni nihče soočil, zato sem pač sam od sebe govoril, kar sem najbolj čutil. Govoril sem predvsem o tem, da je moja taktika padla v vodo zaradi mlačnosti igralcev. Niti v sanjah pa nisem želel povedati, da mojih napak ni bilo, morda me le niste opozarjali nanje. In če sva zdaj tu, kjer sva: imate prav, igralci so bili preveč izpostavljeni, jaz pa premalo. In če zdaj jasno razdeliva krivdo med selektorja in igralce: priznam, večji del je na moji strani.
FACEBOOK, CHUCK NORRIS IN MIKLAVČIČEV ALKOHOL
Je res, da ste se svojim varovancem poskušali približati s tem, da ste si naredili oseben profil na facebooku? Ali gre za obliko nadzora?
Za oboje. (smeh) Res je, prišel sem na točko, na kateri sem začutil, da brez facebooka ne morem slediti ne svetu ne svojim igralcem. Moral sem vedeti, kaj se tam dogaja, zakaj fantje tam preživljajo toliko časa. Moral sem vedeti, zakaj se včasih ves dan smejijo nečemu, kar so tam videli, zakaj si kakšen video pogledajo stokrat. Nisem si mogel privoščiti, da bi se oni ves dan pogovarjali o kakšnem posnetku ali kakšnem zapisu, moj vrhunec tehnološkega udejstvovanja pa bi bil pošiljanje faksa. Lahko si o vsem skupaj mislim, karkoli si hočem, a moram sodelovati, moram biti zraven. Moram brati, moram objavljati, drugače ne gre.
Na misel mi pride neki drug slovenski selektor, ki bi moral prebrati te besede.
To je vaša stvar, v to se ne bom spuščal. (smeh)
In drugi, nadzorni vidik družbenih omrežij?
Saj vam je vse jasno, vam ni? Seveda ne morem nikomur ukazati, da ob polnoči zaspi; si pa želim, da so fantje tedaj v posteljah in da dejansko počivajo, ne čečkajo s prsti po teh napravicah. Če dosežem, da jih po polnoči ni na družbenih omrežjih, sem že zelo blizu uspehu. In če sem na družbenih omrežjih aktiven jaz, potem je veliko več možnosti, da na tak ali drugačen način opazim, da je nekdo nekaj počel ob dveh ali treh zjutraj. Preprosto. Zavedam se pomena družbenih omrežij, stika z navijači, odziva. Za šport je to super, včasih smo bili odrezani kot v Alcatrazu, zato igralce spodbujam. Toda ne ob dveh zjutraj, tedaj je čas za počitek.
Jasno mi je, da se na televiziji ne bi smelo slišati, da igralci igrajo kot 'pičke'. Toda kadar igrajo tako, ni boljšega, bolj primernega izraza. Tako pač je v športu, zmerna vulgarnost je sestavni del. Podobno bi si v našem primeru želel, da se moje besede ne bi slišale, pa čeprav sem jih mislil in so bile resnične.
Ko sva pri družbenih omrežjih; ali je do vas prišla fotografija …
… mene kot Chucka Norrisa?
Nisem hotel vprašati tega, a če ste že omenili …
Da, ta fotografija je prišla in moram reči, da mi je tovrstno zadovoljstvo navijačev z mojim delom zelo všeč. Počutil sem se odlično, le kdo se ne bi. Katera fotografija pa je zanimala vas?
Verjetno manj prijetna. Je do vas prišla fotografija vaših reprezentantov v brazilskem supermarketu in vozička, kar dobro napolnjenega z alkoholnimi pijačami?
Zelo dobro je, da ste to vprašali. Spet se čudim, da tega ni vprašal nihče prej in da je slovenska javnost to sprejela tako mlačno, brez razburjenja. Pričakoval sem povsem drugačen odziv, kajti šlo je za zelo skrb vzbujajočo fotografijo, ki je seveda prišla do mene zelo hitro in ob kateri sem se odzval zelo ostro ter zahteval vse odgovore. To ni šala, kaj takega bi bilo za športnika, udeleženca olimpijskih iger in mojega varovanca nesprejemljivo ter nedopustno. Kadarkoli, kaj šele sredi turnirja, ko je fotografija nastala in ko so jo Nemci tudi dali v javnost.
Kaj ste ugotovili, do kakšnih zaključkov ste v zvezi z njo prišli?
Stvar je taka: kot veste, sta na fotografiji David Miklavčič in Urban Lesjak skupaj z omenjenim vozičkom. V mojih očeh bolj korektna fanta ne obstajata, in ker sta mi onadva rekla, da voziček ni bil njun in da sta zgolj po naključju stala zraven zabojev piva in steklenic vodke v njem, sem se pripravljen izpostaviti do skrajnosti. Upam, da bosta tole prebrala: jamčim s svojim življenjem, da nista kupila tistega alkohola. David mi je dobesedno rekel: 'Šefe, tole res ni najino.' Zame se je tu končalo in pripravljen sem se postaviti pred strelski vod ter reči: 'Ustrelite me, če je njuno.' Hkrati pa si lahko predstavljata in si lahko predstavljate tudi vi, kaj ob takem mojem zaupanju pomeni, če se čez mesec, dva, pet ali deset izkaže, da sta se mi zlagala. V mojih očeh jima ne bi bilo pomoči, zame ne bi več obstajala. Lahko namreč prenesem še tako grozno resnico, kajti v življenju se nam vsem primeri marsikaj, nihče ni svetnik. Sposoben sem delati z izhodišča kakršnekoli resnice, ne morem pa delati na laži.
KOT BI REPREZENTANCO SESTAVIL SKRAJNI DESNIČAR
Govorila sva že o Slovencih kot o narodu, zdaj pa me zanima, ali ste o svoji reprezentanci kdaj poslušali kot o najbolj slovenski med slovenskimi?
Me sprašujete to, kar mislim, da me sprašujete. Obstaja neki vidik, o katerem sem slišal veliko, a je o njem težko in nehvaležno govoriti.
Vse mi je jasno. Če to temo odpre nekdo s povsem slovenskim priimkom, zveni nacionalistično, če jo odpre nekdo z mojim priimkom, je problem drugačen. A jaz jo bom vseeno odprl.
Me veseli, zdi se mi super tema, pojav je zelo zanimiv in mislim, da tovrstna debata nikomur noče nič slabega.
Kako zanimivo se vam zdi, da za rokometno reprezentanco igrajo fantje s povsem slovenskimi priimki, kar je v nogometu ali košarki preprosto nepredstavljivo? Potomci priseljencev iz drugih republik nekdanje Jugoslavije so znani kot zelo nadarjeni za šport, odraščajo v takem okolju in to nikakor ni zgolj slovenski pojav.
Ne bi verjeli, kolikokrat sem se do zdaj že pogovarjal o tem, le javno še ne. Koliko ljudi me je spraševalo, ali so videli narobe ali res nimam potomcev Srbov, Črnogorcev, Bosancev. Dejal sem, da preprosto nimam, da nimam nikogar ne bližnjega ne daljnega porekla. Da nikogaršnji starši ali stari starši ne prihajajo iz Doboja ali Maglaja, da so vsi globoko zakoreninjeni v Škofji Loki in podobnih krajih. Kot bi reprezentanco sestavil kak skrajni desničar, ne pa svetovljan, ki mu je za poreklo ljudi popolnoma vseeno in ki je za nameček Črnogorec, torej iz ene od teh drugih republik. Tako pač je, morda bi potreboval nekaj balkanskega navdiha, a sem na svojo reprezentanco zelo ponosen in nimam nič proti, če je nekoliko bolj patriotska. (smeh) Fantov s poreklom z juga pa je v slovenskem rokometu nasploh nenavadno malo, neprimerno več jih je v nogometu in košarki.
Zakaj je tako? Je mogoče, da jih veliko odraste v mestnih okoljih, v blokovskih naseljih in da se ravno tam lotijo drugih športov?
Hočete reči, da je rokomet nekakšen salonski šport?
Nisem rekel tega. Je pa dejstvo, da v Sloveniji ne obstaja zvonjenje po stanovanjih in vprašanje, ali pride bodisi Miha bodisi Dragan na dvorišče igrat rokomet. Tudi Andrej, ki se pogovarja z vami, tako ni imel nikoli priložnosti igrati rokometa in v nasprotju z nogometom, košarko ali tekom nima pojma, ali je zanj nadarjen.
To bo pa držalo, nimam kaj. Na igrišče gremo lahko igrat 'fuzbal', lahko 'basket' in vsi prej ali slej izvemo, kako dobri smo v teh dveh športih. Tako kot vsi vemo, ali smo nadarjeni za tek ali plavanje. Rokomet pa je drugačen, to se vsekakor moram strinjati. Nekdo ti mora dati nasvet, da greš igrat rokomet, moraš biti blizu kakega kluba, morda te lahko potegne kak prijatelj ali rezultat kakšne ekipe, zaradi česar je poslanstvo nas, ki smo v tem športu, še toliko bolj pomembno.
Ali rokomet zaradi tega nima nekakšne naravne selekcije in se ga ne loti marsikdo, ki je zanj morda zelo nadarjen?
Do neke mere verjetno drži tudi to, do neke mere rokomet v marsikateri državi vključno s Slovenijo ostane brez kakšnega velikega talenta, kar se v nogometu in košarki ne more zgoditi. Rokomet lahko začneš igrati le v klubu, v organiziranem okolju v točno določenih krajih in ne more se zgoditi, da nekdo rojenega rokometaša opazi na ulici. Lahko pa pri igranju drugih iger nekdo kaže talente in lastnosti, zaradi katerih bi lahko postal dober rokometaš. Mislim, da se kar dosti takih mladostnikov nato po različnih kanalih vendarle usmeri v rokomet.
Koliko ljudi me je spraševalo, ali so videli narobe ali res nimam potomcev Srbov, Črnogorcev, Bosancev. Dejal sem, da preprosto nimam, da nimam nikogar ne bližnjega ne daljnega porekla. Da nikogaršnji starši ali stari starši ne prihajajo iz Doboja ali Maglaja, da so vsi globoko zakoreninjeni v Škofji Loki in podobnih krajih.
Katera država je najbližje temu, da bi bil rokomet šport ulice ali vsaj šport šol in bi imel čim boljšo naravno selekcijo?
Prepričan sem, da je to Francija. Imajo rokometne programe v šolah, imajo rokometna igrišča, na katerih potem dejansko igrajo rokomet, ne pa malega nogometa, kot je to v Sloveniji. Nadalje imajo akademije, delajo zelo sistematično in zato se zelo veselim bližajočega se svetovnega prvenstva. Šlo bo za precej premočrtno tekmovanje v državi, ki je zame najbolj rokometna na svetu. Šlo bo zgolj za tisti trenutek v zelo rokometnem okolju in za najvišja mesta, ne bo nikakršnih kalkulacij z nižjimi uvrstitvami, ki bi karkoli prinašale. No, ko smo že pri obetih, pa se seveda še bolj veselim evropskega prvenstva na Hrvaškem, na katerem bo Slovenija zagotovo igrala tekme blizu meje in bo imela podporo velikanskega števila svojih navijačev.
KOŠARKA JE ZA MOJO STRINO, RAZTRGAL BI TRENERSKO DIPLOMO
Ker mnoge države rokometa ne prakticirajo, se njihovi največji športni talenti usmerjajo v druge, bolj razširjene športe. Rokometni selektor Združenih držav Amerike je med olimpijskimi igrami dejal, da bi bil LeBron James v šestih mesecih najboljši rokometaš na svetu.
Seveda ima fantastične telesne lastnosti in bi na neki točki lahko spodobno igral rokomet. Toda nikoli, niti po več letih ne bi bil niti blizu tega, da bi bil najboljši rokometaš na svetu. Zelo rad imam košarko, toda ob vsem spoštovanju ne morem z rokometom primerjati športa, pri katerem ni pravega fizičnega kontakta in pri katerem, da bi bila stvar še hujša, sploh ne poznajo vratarja. Nihče te pri metu ne sme zares ovirati, ker je sicer prekršek in dobiš proste mete, nihče ne brani obroča. Tako lahko vrže in zadane tudi moja strina, pri čemer ima tudi dovolj močne roke, saj se vse akcije končajo z rahlim premikom zapestja. Pogosto debatiram z ljudmi iz košarke in jim vedno znova povem, da je proti rokometni obrambi in vratarju met z devetih metrov nekaj povsem drugega, zanje nepredstavljivega. Izpahnili bi si ramo, pa bi komaj vrgli do gola, tako da bi vratar žogo z eno roko ujel.
V naših krogih smo se veliko pogovarjali o tem, da bi ameriška košarkarska reprezentanca, če bi začela trenirati rokomet, na naslednjih olimpijskih igrah osvojila kolajno. Mislim, da lahko zdaj že uganem, kaj si o tem mislite vi.
Ne bova nikoli izvedela, a če je kaj takega mogoče, potem bi javno raztrgal svojo trenersko diplomo in se nehal ukvarjati s svojim poklicem. Prepričan sem, da to ni mogoče in da so vsake podobne ocene čiste neumnosti. Kot bi jaz dejal, da bi Bombač, ki med vsemi mojimi varovanci najbolje igra nogomet, čez šest mesecev lahko igral za slovensko nogometno reprezentanco. Seveda ne bi mogel, stojim pa za tem, da so rokometaši med vsemi športniki v ekipnih športih najbolj vsestranski. Mislim, da so nekakšni ekipni deseterobojci in da jim zato v rokometu, ki združuje vse te njihove lastnosti, ne more konkurirati nihče, ki bi se tako kot LeBron zanašal zgolj na fizične lastnosti. Naj Usain Bolt poskusi deseteroboj, pa bomo videli. To je nekaj podobnega.
Ste jezni, če kdo na tak način dvomi o rokometu ali ga postavlja pod vprašaj?
Nisem, nikakor nisem. Rad imam debate in veseli me, da je tale drugačna, razgibana. Kot ste verjetno že opazili, nimam težav z novinarskimi vprašanji, na čisto vsa odgovorim povsem neposredno in sploh s slovenskimi predstavniki sedme sile nikoli nisem imel nobene slabe izkušnje.
Pa sicer? Na misel pride dogajanje pred skoraj natanko desetimi leti, ko vas je sloviti srbski vratar Arpad Šterbik obtožil, da ste kot selektor želeli prepustiti zmago Hrvaški. Tedaj se je pisalo marsikaj.
Ti ljudje, ki so tedaj podtaknili to zgodbo, so uničili srbski rokomet. Zato je srbski rokomet danes tam, kjer je, torej praktično nikjer. Vsi, ki so me spoznali kadarkoli od otroških let do danes, vedo, da sem najbolj tekmovalno bitje, kar jih je. Celo do te mere, da je to včasih moja slabost. Svojemu otroku ali vnuku ne bi dovolil, da me premaga v čemerkoli, čeprav bi tekmovali zgolj v … no, ker je ravno tukaj, v premikanju tega telefona po tej mizi. Rajši bi telefon pojedel, kot da bi izgubil. Tak sem. Mislite, da bi me Hrvati pripeljali v Zagreb in želeli, naj bom njihov selektor, če bi vedeli, da sem jim nekoč prepustil zmago. Teh stvari se ne nagrajuje, ravno nasprotno. Zelo dobro bi vedeli, da sem sposoben česa takega in da bom ob naslednji priložnosti to ponovno storil, zato z mano ne bi želeli imeti opravka. Šlo je zgolj za to, da je nekdo izkoristil splet okoliščin. V slačilnici sem tedaj dejansko sarkastično govoril igralcem, naj kar 'pustijo' Hrvatom, če jih že objemajo po hotelu in če se jih bojijo. Obnašali so se, kot da bi se jaz moral pomeriti v teku z vrhunskim sprinterjem, in dejal sem, naj potemtakem rajši 'pustijo' tekmo, bodo vsaj videti kot 'face'. V svojem slogu sem jih želel motivirati, Šterbik je madžarske narodnosti in sarkazma ni razumel, mediji so to zgrabili, ljudmi z interesi zamenjati tedanjo garnituro pa še bolj. Še danes pozivam kateregakoli od prisotnih igralcev, naj potrdi medijsko zgodbo, če je resnična. Do zdaj je ni še nihče.
BOG NE DAJ, DA SO TO KAZALCI POTI PRIJATELJSTVA
Kako se počutite, kadar ste v Sloveniji. Kakšni so do vas ljudje, ki jih srečujete v vsakodnevnih situacijah?
Pod točko ena sem zelo ponosen, da sem selektor Slovenije, čudovite dežele s številni izjemnimi ljudmi, odličnimi rokometaši in trenerji. Ne morete si misliti, s kolikšnim spoštovanjem poslušam slovensko himno, čeprav si nikoli ne bi delal utvar, da je moja. Rad stojim z ogromno spoštovanja ter prisluhnem svojim sodelavcem in igralcem, ki pojejo. Bil bi enako vesel, če bi kolajno prinesel Sloveniji, ko če bi jo Srbiji ali Črni gori. In mislim, da ljudje vse to čutijo in da so tudi zaradi tega do mene fantastični. Še posebej tista generacija, ki je zdaj v državi najbolj aktivna in ki se me spomni iz igralskih časov. Drugi so me spoznali in me vsaj spoštujejo, če me že niso vzljubili. Pozdravljajo me na vsakem koraku, in če me ob prvem prestopu slovenske meje ni nihče prepoznal, je zdaj vsak moj kontakt ob vstopu v Slovenijo čudovit začetek čudovitega doživetja. Počutim se izjemno dobro in upam, da bo to dolgo trajalo. Da se bomo skupaj veselili uspehov, a tudi da se bomo spoštljivo poslovili, če teh uspehov ne bo. Kajti če ne bom dosegel ciljev, je najbolj človeško na svetu, da priložnost dobi nekdo drug.
Kaj pa izkušnje v Zagrebu, ste kdaj imeli kakšno težavo na nacionalni ravni?
Nikoli. Niti najmanjše.
Ker ste Črnogorec ali bi bilo enako, če bi bili Srb?
Tega seveda ne morem z gotovostjo vedeti, šlo bi za čisto špekulacijo, toda imam občutek, da neke napetosti med Srbi in Hrvati, o katerih lahko slišite v medijih, med ljudmi ne obstajajo. Vsaj ne med ogromno večino normalnih, čudovitih ljudi. Če živite v Zagrebu in Beogradu, vidite, da ljudi politične napetosti ne zanimajo več. Ljudje hočejo živeti, hočejo se družiti, hočejo peti.
V tem pogledu so tudi olimpijske igre ponudile nekaj sijajnih zgodb; krasen objem vaterpolskih selektorjev, prijateljstvo med dvema atletinjama.
Bog daj, da so to kazalci, da smo na pravi poti dokončnega prijateljstva in puščanja vseh oblik sovraštva nekje daleč zadaj. Ti prizori so bili prečudoviti in drznem si verjeti, da sem bil njihov del, pa čeprav zadeva ni bila tako odmevna v medijih. Sem izjemno dober prijatelj s hrvaško metalko diska Sandro Perković, z njo in njeno zlato olimpijsko kolajno sem obiskal kip Kristusa nad Riom, objavil sem fotografijo na facebooku in nasploh sva ves čas v stiku. Poglejte, tule je moj telefon, takole si pošiljava fotografije, ko vsak po svoje potujeva po svetu. To je tako zelo človeško in to je tisto, za čemer stremimo. Povsod so dobri in slabi ljudje, a trdno verjamem, da so možnosti za to, da naletiš na enega ali drugega, enake v Sloveniji, Črni gori ali Srbiji. V Škofji Loki ali mojem Šabcu, v Celju ali še bolj mojem Cetinju. Nikoli nisem nikogar vprašal o njegovem poreklu, da bi o njem sodil, temveč zgolj zato, da bi užival v raznolikosti in prijateljstvu narodov. Tako kot igralce delim zgolj na dobre in slabe, delim tudi vse ostale ljudi. Sploh pa sem kot jugonostalgik navezan na prijateljstvo med, reciva jim tako, našimi narodi.
Je torej prihodnost raznih regionalnih lig svetla?
Prepričan sem, da je to edina mogoča prihodnost in da je zagotovo svetla. Košarka to počne že nekaj časa, zdaj je na potezi rokomet, čakamo še nogomet.
Bo to mogoče tudi v nogometu?
Verjamem, da gre le za vprašanje zadrževanja na ravni evropskih in svetovnih organizacij, ki so veliko prispevale k temu, da se je na področju nekdanje Jugoslavije zgodilo ogromno hudega. Če bi bilo odvisno le od nas, potem Beograd, Sarajevo, Zagreb in Ljubljana kar hlastata po vrnitvi nogometnih tekem, ki bodo na teh prostorih vedno, tudi čez sto let, pritegnile največ pozornosti.
Pa smo vsi skupaj dovolj zreli z vidika varnosti? Nogomet je vendarle nekaj drugega.
Drži, nogomet je nekaj drugega, kajti zaradi večjega števila ljudi je verjetnost čudakov med njimi in posledičnih izgredov logično prav tako večja. V Beogradu slišim Gibonnija in Oliverja Dragojevića, v zagrebških lokalih slišim Ceco. V glasbi že dolgo ni meja, zakaj bi bile v športu? Prepričan sem, da bi možnosti za izgrede sicer obstajale, a da ne bi bile na tekmi Dinama in Crvene zvezde nič večje kot na tekmi Dinama in Hajduka ali Maribora in Olimpije.
