Novo leto je vaš Toulouse pričakal na devetem mestu, prav zadovoljni s tem najbrž ne morete biti?
Pa tudi ravno razočarani ne. Na koncu smo odigrali nekaj tekem na visoki ravni, tudi tiste dvoboje, ko smo izgubljali, smo igrali relativno dobro in ni bilo razlogov za paniko. Štiri ali pet tekem smo izgubili dobesedno v zadnjih sekundah, kar se seveda pozna na rezultatu, a v zaključku smo se dvignili, najboljše smo prihranili za konec, za tekmo s Chamberyjem, in pred nadaljevanjem smo v solidnem položaju. Nismo razočarani, da bi iskal razloge, zakaj smo izgubili prvih nekaj tekem, pa je nehvaležno. Igra je bila v redu, morda smo pogrešali malce športne sreče, skratka ni bilo perfektno, ni pa bilo niti katastrofalno.
Pa vi, za vami je še ena zelo solidna polsezona?
Vsako leto poskušam dvigniti svojo igro še stopničko više. Težko sicer delam zaključke sredi sezone, črto se potegne po koncu, tako da nerad komentiram prvih nekaj mesecev, sploh pa ne pred evropskim prvenstvom. Lahko rečem, da je bilo za zdaj okej, upam, da bom nadaljeval v tem ritmu, da me bodo obšle poškodbe, in potem me ne skrbi.
Znova ste zaigrali na tekmi zvezd, tako imenovanem Hand Star Gamu?
Nastopil sem že tretjič zapored, zato lahko rečem, da je postalo že kar tradicija. Je edina tekma v sezoni, ko ni nobenega pritiska, dejansko je to tekma za dušo, za užitek. Vesel sem, da sem lahko del tega, v ospredju je druženje, hkrati pa priložnost, da pokažemo stvari, poteze, ki jih na recimo temu resnih tekmah bolj težko.
Spektakel?
Že od začetka je bila organizacija na visoki ravni, se pa izpopolnjuje program. Da vse skupaj ne traja predolgo, da so igre zanimive za ljudi, nekatere so spremenili, spet druge umaknili, da to traja neki normalen čas, ne pa da si pet ur v dvorani. V rokometu je težko odkrivati toplo vodo, s katero bi zapolnil štiri-, peturni program. Dve do tri ure je povsem dovolj, tudi za ljudi je bolj zanimivo. Program so izpilili, organizacija pa že od prve tekme ni bila vprašljiva, tu nimajo prav dosti manevrskega prostora, za vse je odlično poskrbljeno.
Poleti boste Toulouse zamenjali za Montpellier?
Zaželel sem si spremembe okolja, že nekaj časa sem bil v stiku z Montpellierem, interes je bil obojestranski. Nov izziv, malce drugačna vizija v klubu, kot je v Toulousu, kar mi v tem trenutku zagotovo bolj ustreza. Sama ekipa, kako je sestavljena in kakšna je vizija za prihodnost, je v skladu s tistim, kar sem si vedno želel.
Tudi precej Slovencev je v vašem prihodnjem klubu?
Tudi to je plus, pa čeprav navsezadnje zastopaš barve kluba in niti ni važno, kdo od kod prihaja. Je pa lažje ob terenu, da se malo podružiš z rojaki, pa tudi za reprezentanco bo to najbrž dodaten plus, verjetno se bo oziroma moralo bi se poznati na uigranosti, na igrišču se spoznaš v dušo ... Škoda, da nas ni še več in da bi bili v nekem slovenskem klubu, kot denimo nekoč Čehovski medvedi, ki so bili ruska reprezentanca v malem (smeh).
Podpisali ste le za eno leto?
Stanje je takšno, da se nisem mogel zavezati, da bom nadaljnjih nekaj let v Franciji, saj ne vem, kako bo z vidika družine. Samo to je odločalo, rokometni interesi in interesi kluba so bili za dolgoročnejši dogovor, a preprosto morajo osebne stvari priti na svoje mesto, preden bom razmišljal o podaljšanju.
O malo bolj oddaljeni prihodnosti torej še niste razmišljali?
Sem v malce posebnem položaju glede na to, da živim razpet med Dansko, Slovenijo in Francijo, februarja pa bom postal oče in na vse skupaj zdaj gledam malce drugače. Zagotovo si ne želim, da bi bil vse življenje na poti, tudi ko so prazniki, potujem sem in tja, gor in dol, pa razmišljam tudi o tem. A kot že rečeno, če se bodo osebne stvari stabilizirale, sem odprt za nadaljevanje kariere v Franciji. Zakaj pa ne, tu sem se odlično znašel, Montpellier ima ambiciozne načrte, zgodovinsko gledano, gre za enega tradicionalnih evropskih klubov, ne glede na to, da je Pariz v več pogledih prevzel primat v Franciji. Finance in kvaliteta ekipe so zdaj na strani PSG-ja, a še vedno je Montpellier tisti, ki ima neko tradicijo in zgodovino, kar je tudi dejavnik, ki v mojih očeh veliko pomeni.
Na velikem tekmovanju ste prvič nastopili leta 2010 v Avstriji, kaj in koliko se je poleg razkošnosti vaše brade spremenilo v teh šestih letih?
Nedvomno se je, a težko natančno uperim prst v kaj in koliko. Vseskozi se namreč nekaj spreminja, tudi rokomet gre naprej. Vsak cikel, vsake priprave prinesejo določene spremembe, tudi moj status v ekipi v primerjavi z letom 2010 je povsem drugačen, takrat sem na stvari gledal s čisto drugega zornega kota. Zamenjalo se je tudi že kar nekaj selektorjev, nekaj različnih tipov trenerjev, srečali smo se z več različnimi slogi, si ob tem nabirali izkušnje ...
V teh šestih letih so bili vzponi in padci?
V celoti gledano, smo imeli dobre rezultate, ne glede na to, da se je sem in tja pripetil kakšen spodrsljaj. V povprečju je bil rezultat dober, zato pa so tudi pričakovanja javnosti vse višja, kar je normalno. Morda se pred leti še nismo zavedali, česa smo sposobni, zdaj vemo, a ob tem se je treba tudi zavedati, da danes na velikem tekmovanju vsak lahko premaga vsakogar. Tudi to se je spremenilo, na svetovnih prvenstvih bi lahko avtsajderje zdaj prešteli na prste ene roke, tudi na ekipi, kot sta denimo Čile in Argentina, s katerimi si še pred kratkim pometal, se moraš danes dobro pripraviti, njihovi rokometaši večinoma igrajo v evropskih klubih. Če pogledamo skupine na EP, pa je v primerjavi z Avstrijo danes to čisto druga zgodba, danes dejansko ne veš več, v katero bi se dal, da bi ti najbolj ustrezala. Kvaliteta, izenačenost tekmovanj se je res dvignila.
Rio je bil v zadnjih letih tisti sveti cilj?
Zagotovo. Rio je velika želja, to bodo življenjske kvalifikacije za kar nekaj igralcev. Vemo, da so olimpijske igre le na vsake štiri leta. Če zamudiš priložnost, moraš čakati naslednja štiri leta. Če jo boš sploh dočakal. Vprašanje je namreč, ali bosta ti in reprezentanca čez štiri leta znova na tej ravni. Vsi se borijo za teh nekaj mest, ki so na voljo, sploh iz Evrope se je težko prebiti na OI. Da, Rio je sveti cilj za večino, če ne kar za vse igralce. Biti v olimpijski vasi, biti olimpijec, del neke velike družine ...
V luči povedanega, ali se rokometaši v mladih letih zavedajo, kako malo priložnosti za nastop na OI se jim bo dejansko ponudilo pozneje v karieri?
Iskreno ne. Ne zavedaš se. Pri recimo 22 letih drugače gledaš na vse skupaj. Misliš si, če zdaj ne bo, bo pa drugič, še je čas, a priložnosti gredo, iz tekmovanja v tekmovanje jih je manj, leta hitro bežijo. Z leti šele dojameš, pa čeprav so nam starejši igralci vseskozi ponavljali: 'Fantje, zapomnite si, to so priložnosti, ki jih ne bo veliko.' V Španiji smo se hvalabogu tega zavedali in vzeli tisto četrto mesto, a takšnih priložnosti v karieri ni prav veliko. Ne le za nas, ampak za številne reprezentance, sploh tiste, ki niso v svetovnem vrhu. In tovrstne priložnosti je treba pograbiti, če želimo narediti preskok, da bomo potem naredili rezultat, o katerem se bo malce več govorilo in na katerega bomo lahko ponosni. Da, priložnost gredo prehitro mimo. Zamudiš Rio, Tokio je čez štiri leta, tudi takrat ni zagotovila oziroma je precej nekih čejev.
Najbolj preprosto bi bilo na Poljskem zaigrati v finalu s Francozi in ubiti več muh na en mah?
Iz vaših ust ... A to je nerealno obljubljati, seveda greš tja, da boš zaigral v finalu, ne moremo pa reči, da smo med papirnatimi favoriti. To bi bilo skregano z realnostjo. Preveč bi si zatiskali oziroma mazali oči, če bi se uvrščali med favorite.
Zakorakali smo v leto 2016. Novoletne želje?
Če jih lahko razdelim na dva dela, na delo in družino, bi šlo poleg tiste klasične o zdravju nekako takole: kot prvo glede družine upam, da bo februarja, ko bom postal oče, vse tako, kot mora biti, kar zadeva rokomet, pa seveda evropsko prvenstvo in aprilske kvalifikacije. Če bo vse tako, kot sem si zadal, bo zame to najuspešnejše leto v življenju. Veselim se leta 2016.
