Pameten človek pač ni noj, da bi tiščal glavo v pesek in na aprilski izkupiček ene točke gledal kakorkoli drugače kot na neuspeh. Ob tem, da je bil rezultat – vnovič – celo boljši kot vtis.
Se pa po aprilskih 120 minutah znova poraja zanimivo, pravzaprav ključno vprašanje. Ali smo reprezentanca, ki si lahko privošči recimo temu luksuz, da je z remijem na domačem igrišču s Švedsko, državo zelo bogate rokometne preteklosti in malo manj bogate sedanjosti, nezadovoljna. Oziroma, še bolje, ali kdaj bomo tovrstna reprezentanca.
Pogosto se zdi, da ima Slovenija več dela sama s sabo in z lastnimi demoni kot z nasprotnikom, pa slednji posledično pravzaprav le vzame ponujeno, kot so to denimo storili Švedi v prvem polčasu prve tekme, ko še sami niso prav dobro dojeli, kako zlahka se jim slovenski skalp ponuja na pladnju. Ko so Slovenci v psihološki pripravi na tekmo pogrnili na celi črti.
Morda se je v iskanju razlogov in odgovorov treba vrniti dobra tri leta v preteklost, v Beograd, ko so si Boris Denić in njegovi varovanci oprtali nahrbtnik, v katerega so leto dni pozneje naložili še en zajeten ter težek pirenejski kamen.
In ko so pričakovanja ter apetiti javnosti postali neprimerno večji, je tudi osmo mesto na letošnjem mundialu, kar bi bil še nekaj let nazaj uspeh generacije, sprejet zadržano, s precej mešanimi občutki. Nahrbtnika pač ni enostavno nositi, nekajkrat so klecnili pod njegovim bremenom, naramnice so se dodobra zarezale v ramena, rdeča nit pa se je na tem pohodu nekje vmes izgubila.
Kje in zakaj, pa sta vprašanji, na katera ni jasnega odgovora. Vprašanji za milijon dolarjev, kot radi rečemo. "Če bi to vedel, bi bil najbolj srečen človek. Enostavno, taki smo, imamo vzpone in padce, takrat, ko mislimo, da smo najmočnejši, smo pravzaprav najbolj ranljivi. Ko morda pomislimo v smeri, da smo zdaj končno del elite, vedno znova pokleknemo. Kot vse kaže, moramo imeti v sebi vedno malce strahu, moramo se bati nekoga. Ko čredo ovac napade volk, ovce stopijo skupaj in podobno je pri nas, stalno moramo biti v obrambni preži. Ob tem pa se je treba zavedati, kar že dalj časa vztrajno ponavljam, da nismo več lovci, ampak smo postali plen. In v tej vlogi se, kot vse kaže, težko znajdemo," je po nedeljski tekmi razlagal Denić, ki ne najde tudi odgovora na vprašanje, zakaj so bili nekateri, pravzaprav številni fantje, ki so nosilci igre v močnih evropskih klubih, v dresu z državnim grbom tokrat le bleda senca samih sebe, posledično pa reprezentanca le bleda senca španskih borcev.
"Verjemite, če bi bil veliko mlajši, bi šel študirat psihologijo. Ne želim zveneti cinično, a kot navaden smrtnik, kot trener se tudi sam pri sebi sprašujem, kako je to mogoče. Enostavno ni nobenega razloga, datum je takšen, da so fantje v svojih klubih v top formi. Morali bi priti na zbor, narediti dva lažja treninga in potem odigrati dve vsaj kvalitetni, če ne kar vrhunski tekmi. Zakaj ni tako, ne vem." Po slabih petih letih čas nikakor ni več ne njegov ne zaveznik izbrane vrste. Ta reprezentanca namreč ni več mlada, ni ji treba pogledovati, se izgovarjati in tolažbo iskati v prihodnosti, njen čas je tu in zdaj. Ko stari še niso starčki in ko mladi niso več mladički.
In medtem ko selektor v iskanju odgovorov tuhta in brska po lastni glavi, bi se veljalo pozabavati tudi z bistvenim vprašanjem, ali Slovenija sploh sodi v rokometno elito, v kateri se redno delijo kolajne na velikih tekmovanjih. Morda pa prav v tem tiči naš največji problem, da sami sebe poskušamo prepričati, da smo nekaj, kar dejansko nismo. Rokometna velesila namreč.
S(m)o slabi? Nikakor. Toda ali s(m)o vrhunski? Hm ... Trenutna slovenska realnost, pa če je to še tako težko slišati in prebaviti, se prej zdijo mesta od pet do deset, z občasnimi odkloni navzgor, kot je bila lesena medalja v Španiji, in občasnimi odkloni navzdol, kot je bil polom v kvalifikacijah za EP na Danskem. Pa čeprav se včasih z udobja domačega kavča zdi, da je le nebo meja.
Se je pa vsemu povedanemu navkljub vendarle težko znebiti občutka, da smo bili kakšni dve leti nazaj vsaj na prvi pogled bliže prvi ligi, kot smo ji danes. Pravzaprav na pragu še ene uvrstitve na veliko tekmovanje, četrto v Denićevem mandatu, po letu, dveh stagnacije niti ne vemo, kje natanko smo. In kaj je narobe. Če je kaj.
