Rokometni velikani, ki so se v devetdesetih letih z velikih tekmovanj redno vračali z žlahtno kovino okoli vratu. Na svoj osvajalski pohod so krenili leta 1990, in ko so ducat let pozneje drug za drugim počasi odromali v pokoj ter v anale, je bilo v zakladnici šest zlatih, pet srebrnih in dve bronasti medalji, le z evropskega prvenstva v Španiji leta 1996 so se vrnili praznih rok. Impresivna serija, ki jo je nekaj let pozneje ponovila oziroma nadgradila šele prav tako sijajna francoska generacija.
Preteklost, na katero so upravičeno ponosni, danes je po drugi strani marsikaj drugače. Danes se z velikih tekmovanj vračajo s sedmimi, osmimi mesti, še več, sem in tja kakšno celo izpustijo. Kar bi bilo še pred poldrugim desetletjem nezaslišano, je danes predvsem in samo realnost. Kruta realnost bi ob tem bržkone pristavil marsikateri švedski ljubitelj rokometa.
V iskanju vrnitve na pota stare slave so se ozrli prav v blestečo preteklost, selektorski stolček so pred sedmimi leti zaupali Staffanu Olssonu ter Oli Lindgrenu, in če se je zdelo, da je slovita naveza po četrtem mestu na SP 2011 ter v še večji meri srebru na OI v Londonu, dejansko našla omenjeno pot, je tri leta po Londonu znova v iskanju le-te. Ali je bilo tisto srebro preblisk ali ne, bo pokazal čas, na švedski zvezi so prepričani, da ni bil zgolj to, in tudi zato so selektorskemu dvojcu podaljšali pogodbo do junija 2017.
Jedro reprezentance še vedno sestavljajo rokometaši iz nemške bundeslige. Vratarski tandem (Mattias Andersson in Mikael Appelgren) je še vedno zavidanja vreden, močni so na krilih in šestmetrski črti, težavo pa predstavlja zunanja linija. Če so nekoč igro vodili igralci kova, kot sta denimo Lövgren in Olsson, boste z izjemo do neke mere Koldinovega Lukasa Karlssona in Flensburgovega Jima Gottfridssona danes v švedski zunanji liniji težko našli zveneče ime. Resnici na ljubo, če bi zaigrali vsi najboljši, bi bila to še vedno spoštovanja vredna linija, ki bi jo lahko postavili ob bok skoraj vsaki tam zunaj.
A veliki Kim Andersson in njegov soimenjak Kim Ekdahl du Rietz sta zaradi kroničnih težav z zdravjem že končala reprezentančno pot, Johan Jakobsson, še en levičar s topom v roki, pa je trenutno poškodovan. In potem selektorskemu dvojcu ostanejo širši oziroma slovenski javnosti bolj slabo poznani fantje, ki igrajo v domači ligi. Fantje, kot so Marcus Dahlin, Andreas Cederholm, Markus Olsson ter Viktor Östlund. In če se vrnemo na začetek teksta, k imenom, kot so Lövgren, Olsson, Wislander, potem je razlika očitna, mar ne?
