Iz poraza sicer ne gre delati drame, vendarle je to prijateljska tekma, za nameček za marsikaterega slovenskega reprezentanta prva po nekaj tednih. A po drugi strani v pesek tiščijo glavo noji, ne pa pametni ljudje, vsako bežanje od resnice – in ta je, da je bila v dvoboju s svetovnimi in evropskimi podprvaki slovenska vojska predvsem in samo razbita vojska – bi bilo nezrelo ter neodgovorno.
Nekaj je sicer bržkone ostalo skrito za Katar, a marsikaj tudi ni bilo v redu, v obrambi se je poznala odsotnost Matej Gabra, ki je zaradi načetega kolena ostal doma, v napadu pa odsotnost Uroša Zormana, ki je s soimenjakom Bundalom obsedel na tribuni. Če naj bi obračun z Danci služil kot kažipot, kje se trenutno nahaja slovenska izbrana vrsta, potem bo selektor Boris Denić bolj slabo spal. Po obetavnem slovenskem začetku je bilo namreč nadaljevanje povsem v znamenju domačih. Mikkel Hansen je ob premalo agresivni, mlačni obrambi gostov počel, kar se mu je zahotelo, zabijal z desetih metrov, asistiral, Anders Eggert pa je njegove podaje v polprotinapadih neusmiljeno spreminjal v gole. Eden redkih, ki si (poleg Primoža Prošta) zasluži pozitivno oceno je bil v prvem delu Jure Natek, a tudi njegova levica se je kmalu upehala in že ob odhodu v slačilnice so imeli domači osem golov naskoka.
Kar devetnajst prejetih zadetkov pa zgovorno govori o tem, kakšno obrambo so v prvih tridesetih minutah igrali Slovenci. Za nameček je Klemen Cehte že sredi prvega polčasa z ledom na nogi obsedel na klopi, kar je ob že tako zdesetkani izbiri na levem zunanjem le še dodatna skrb za selektorja Denića oziroma pika na i nekemu vse prej kot obetavnemu večeru. Tudi nadaljevanje ni prineslo revolucije, pa četudi je Gudmundsson na igrišče poslal recimo temu drugo garnituro. Tudi brez Hansena, Landina, Eggerta so Danci mirno nadzorovali potek srečanja, Slovenci so malce bolje zaigrali le v uvodnih minutah nadaljevanja, kar pa seveda še zdaleč ni moglo sprati grenkega priokusa, ki ga je v ustih pustila neprepričljiva predstava. Obstaja upanje, da bo že v soboto proti Švedom (ob 17. uri) in v nedeljo proti Islandcem (ob 14.45) Slovenija pokazala, kar verjamemo, da je, pravi obraz. Navsezadnje slabšega niti ne more.
