Vse poti vodijo v Rio

Velemesto, nad katerim bedi kip Kristusa Odrešenika in ki bo čez slabi dve leti gostilo 31. olimpijske igre moderne dobe, je namreč tisti sveti cilj, za nekatere od aktualnih reprezentantov bržčas tudi končna postaja. Ne bo si lahko izboriti vozovnice za Copacabano, pravzaprav je konkurenca za mesta na turnirju bistveno močnejša kot nato dejanska konkurenca na turnirju.

Na olimpijskih igrah je namreč prostora le za ducat ekip, oziroma če odštejemo še gostitelje Brazilce, le za enajst, gneča v čakalnici pa je precejšnja. Poleg gostiteljev in svetovnega prvaka si bodo mesto med dvanajsterico neposredno zagotovili tudi prvaki štirih celin. Panameriške igre (julij 2015), azijske kvalifikacije (oktober 2015), afriško prvenstvo (januar 2016) in evropsko prvenstvo (januar 2016) bodo torej skupaj dali še štiri sodelujoče ekipe, pa smo tako že pri številki šest.

KATAR 2015
Kako torej do Ria s slovenskega zornega kota? Najpreprosteje in najhitreje, seveda tudi najtežje, z naslovom svetovnega prvaka, v vsakem primeru pa se na januarskem SP za četo Borisa Denića začenja lov na vozovnice za Južno Ameriko. Naslov najboljšega na zemeljski obli, kot že rečeno, prinaša neposredno uvrstitev v Rio, mesta od drugega do sedmega (morda tudi osmega) pa vozovnice za kvalifikacijski turnir.

Uvrstitev v četrtfinale v Katarju bi torej že prinesla vozovnico za enega izmed treh kvalifikacijskih turnirjev, ki bodo predvidoma v začetku aprila leta 2016. Z vsakega od omenjenih turnirjev se nato na OI uvrstita po najboljši dve ekipi, ob tem pa nikakor ne gre zanemariti dejstva, da si bodo najboljše tri ekipe v Katarju, izvzemši seveda neposredno uvrščenega svetovnega prvaka, priborile tudi pravico do organizacije turnirja.

Da je na domačem terenu pot do enega izmed prvih dveh mest bistveno lažja, pa najbrž ni treba izgubljati besed. Zatorej, četrtfinale v Katarju je tisti minimum, čim višje pa končaš, lažje ti bo v aprilu 2016.

POLJSKA 2016
Vsi tisti Evropejci, ki se jim bo v puščavi zalomilo, bodo zadnji vlak lovili januarja 2016 na Poljskem. Tudi takrat bo naslov prvaka peljal neposredno na olimpijske igre, vsaj še eno mesto pa v kvalifikacije.

Ker je velika verjetnost, pravzaprav bi bila prava mala senzacija, če svetovni prvak ne bo prišel iz Evrope, bosta bržkone na Poljskem na voljo dve dodatni mesti. Podobno kot pred slabimi tremi leti v Srbiji, ko je bilo peto mesto tisto, ki je kot zadnje vodilo v dodatne kvalifikacije. Peto mesto, kateremu je bila boleče blizu tudi slovenska reprezentanca, a po skromni predstavi so morali varovanci Borisa Denića priznati premoč Makedoncem.

Zadnja rešila bilka je bila takrat v rokah Sebastiana Skubeta, a njegov strel je končal v nogah Borka Ristovskega in v kvalifikacije za London sta odšla Kiril Lazarov in druščina.

POSEBNO POVABILO?
Ob vsem naštetem je seveda treba dodati, da morebitna presenečenja v podobi wild carda nikakor niso izključena. Kot nas uči ne tako davna preteklost, se lahko najde luknja v predpisih oziroma v njihovem tolmačenju in se za določeno ekipo najde mesto na velikem tekmovanju, pa čeprav je zamudila vse vlake in vse roke.

Ni jih malo, ki so že danes prepričani, da bo Nemčija, po besedah predsednika Hasana Mustafe najpomembnejša članica v svetovni rokometni družini, zaigrala v Riu ne glede na svoje izide v prihodnjih dveh letih. Marketing, televizijski rejtingi in moč kapitala nemalokrat pretehtajo moč oziroma dosežke na igrišču.

V ISKANJU TRETJE SREČE
Slovenski rokometaši so do zdaj dvakrat okusili slast in čare olimpijskih iger. Prvi, v mnogih pogledih zgodovinski nastop se je zgodil v Sydneyju leta 2000, ko so pod vodstvom Leopolda Jerasa zasedli osmo mesto. Vozovnico za deželo tam spodaj so si priigrali s petim mestom na EP 2000 na Hrvaškem, v spominu pa se je za vedno zapisala predvsem tista zadnja tekma z domačini Hrvati, ko so se jim Slovenci z obrestmi oddolžili za vsa leta športnih in tako tudi rokometnih frustracij. Na nov nastop ni bilo treba dolgo čakati, zgolj štiri leta, v Atene so se podali polni optimizma in smelih načrtov, nato pa pod vodstvom Toneta Tislja osvojili skromno 11. mesto. V zibelki olimpizma so seveda nastopili zaradi srebrne medalje na domačem evropskem prvenstvu dobre pol leta pred OI v grški prestolnici.

Zanimivo, že pred desetimi leti so reprezentančni dres nosili Uroš Zorman, Luka Žvižej, Vid Kavtičnik, Jure Natek in Miladin Kozlina, ki so na širšem seznamu tudi za prvenstvo v Katarju. Od Aten do Ria torej, vse pa se začne v Katarju.