Trener turbo maksimus generacije

Čeprav se za razliko od kakšnih preteklih let tokrat z evropskega prvenstva U20 niso vrnili z žlahtno kovino okoli vratu, pa v nedeljo zvečer, ko je z zasluženim slavjem Nemčije padel zastor na prvenstvo, zadovoljstva v slovenskem taboru ni manjkalo. Peto mesto in predvsem igre so dokaz, da slovenski mladeniči ostajajo v ožjem evropskem vrhu in da se na sončni strani Alp kljub vse bolj praznim blagajnam še vedno dobro dela, čemur pritrjuje tudi selektor Slavko Ivezić.

Kratek komentar prvenstva? Ste zadovoljni s petim mestom?
Kot prvo, zadovoljen sem, da smo se sploh uvrstili na prvenstvo. Še vedno prevladuje prepričanje, da je to bolj kot ne samoumevno, a mislim, da že v naslednjih letih ne bo več tako, še posebej če se bodo res menjala pravila glede kvalifikacij, kot napoveduje EHF. Že uvrstitev je torej uspeh. Kot drugo, že pred leti smo v vseh mlajših kategorijah kot uspeh oziroma cilj postavili uvrstitev okoli petega mesta. To velja še zdaj in mislim, da je za malo Slovenijo peto mesto uspeh v vseh kolektivnih športih, ne le rokometu. Smo ob boku najboljšim na svetu, smo primerljivi, in to je tisto, kar je najbolj spodbudno za prihodnost.

BOLEČA, A VELIKA IZKUŠNJA
Vseeno, najbrž še vedno peče poraz s Švedsko, ko ste bržkone zapravili polfinale?
Velika izkušnja za to generacijo. Boleča izkušnja, na Švede smo se doma res dobro pripravili, najbolje od vseh, zavedali smo se, da gre za najtežjega tekmeca v skupini, točke pa bi predstavljale velik kapital v boju za polfinale. Bili smo pripravljeni, nadigrali smo jih, imeli tekmo dobljeno vse do zadnjih minut, ko smo naredili res kardinalne napake. A napake se dogajajo, zgodile so se ob nepravem trenutku, obsojati ne moremo nikogar, je pa res, da smo zamudili lepo priložnost. Rekel bi celo, da smo bili bližje medalji na tem prvenstvu, s to generacijo, kot pa na nekaterih prejšnjih.

Nemci so zasluženo prvaki?
Definitivno, delovali so najmočnejše, telesno so korak pred drugimi, kot posamezniki in ekipa so telesno res superiorni. Vsaka ekipa, ki nima teh odlik, te moči, ima težko, izčrpavajoče delo, če jim želi parirati. Nemci so določene stvari delali z lahkoto, mi smo se po drugi strani morali mučiti, da smo se kosali z njimi. A smo se, bili smo blizu, je pa seveda jasno, da lahko Nemce premagamo le ob res kakovostni predstavi, ki pa se ne zgodi vsak dan.

IZENAČENOST VEDNO VEČJA
Kakšna je sicer kakovost rokometa na prvenstvu, v katero smer gredo smernice same igre?
Dominirajo še vedno severnjaške, skandinavske države, ki gojijo čvrsto obrambo, v napadu pa igrajo enostaven rokomet natančnih podaj, zelo dobro imajo dodelano gibanje brez žoge, resnično obvladajo osnovne elemente. Mi smo po drugi strani igralno, taktično močnejši, znamo veliko in morda je v tem naša prednost, da jim lahko pariramo. V krogu najboljših so sicer vedno iste reprezentance, sem in tja se priključi še kaka nova država, ki ima v tistem letu neko nadarjeno generacijo. Je pa izenačenost vedno večja, tiste ekipe, ki so morda še pred leti veljale za avtsajderje, vlagajo vse več sredstev in se počasi približujejo najboljšim. Dejansko lahko vsak premaga vsakogar, in to bi rad fantom vcepil v glavo, sploh v kvalifikacijah, da ne bo podcenjevanja in razmišljanja o predsodkih iz preteklosti, saj se lahko hitro opečeš.

Kako to, da Francozi v mlajših kategorijah niso blizu vrha, v članski pa ravno nasprotno?
Ne bi se povsem strinjal. Na teh prvenstvih te en sam poraz v nepravem trenutku namesto v boj za medalje odpelje v nasprotno smer, v boj za sedmo, osmo mesto. Ni bistvenih razlik med ekipami, je pa res, da Francozi iščejo predvsem igralce oziroma kandidate za reprezentanco A in je vse posvečeno temu, medtem ko sam menim, da se da delati oboje. Da istočasno igraš na rezultat in pripravljaš, iščeš igralce za člansko vrsto.

Motor slovenske ekipe je bil Blaž Janc, ki je bil izbran tudi v neke vrste all-stars ekipo prvenstva.
Blaž je odigral zelo kakovostno, tako v obrambi kot v napadu. Čeprav je dve leti mlajši od večine, deluje zrelo, izkušeno, na trenutke je igral zelo rutinirano, sem in tja pa so se tudi njemu zgodile črne minute. Ko so na površje udarile mladost, neizkušenost in morda tudi pomanjkanje tekem, so se tudi v njegovo igro prikradle napake. A je na dobri poti, v Celju bo imel v prihajajoči sezoni prvič večjo vlogo tudi v članskem moštvu. Krilo ali zunanji? Igra lahko oboje, kar je velika prednost zanj, kje bo igral, pa je odvisno predvsem od želja in potrebe kluba.

ZA BOLJŠE POGOJE POSKRBELI SAMI
Igralci so tudi na teh pripravah prebivali pri soigralcih, stroške prehrane so pokrili sponzorji ... Če na terenu Slovenija še lahko parira konkurenci in nemalokrat tudi sama narekuje smernice, pa izven njega vse težje drži korak z bogatim severom in zahodom.
To je problem, tega ne skrivamo. Nikogar ne obsojamo, položaj na zvezi je težek že dalj časa, sredstev ni na pretek, mi pa smo na podlagi izkušenj hoteli trenirati čim več. S fanti smo se dogovorili, da bodo za del priprav poskrbeli sami, in mislim, da smo to naredili dovolj kakovostno, trening zaradi tega ni trpel, ko smo prišli na prvenstvo, smo bili v približno takem stanju kot ostali. Mislim, da nam je uspelo, hvala vsem, ki so nam priskočili na pomoč, in tudi fantom, ki v tem niso iskali izgovorov. Se pa zadeve na zvezi počasi obračajo na bolje in se v bodoče tudi sam nadejam boljših pogojev, vse z namenom, da to raven zadržimo tudi v prihodnje. Razloge za optimizem vidim tudi v stroki, slovenska namreč res dobro dela, je primerljiva z najboljšimi v Evropi, kar je navsezadnje vidno po izvozu, po mlajših selekcijah in navsezadnje A reprezentanci. In upam, da bodo trenerji kljub nemalokrat nič kaj rožnatim pogojem vztrajali tudi v prihodnje.