Ker s sončne strani Alp razen Branka Tamšeta, ki je Nexe več kot uspešno vodil med letoma 2021 in 2024, družin Dolenec in Marguč, Juretovih in Galovih prijateljev in znancev ter raznih strokovnjakov in (naj)večjih rokometnih navdušencev hrvaškega podprvaka ne spremljajo (redno) velike množice, je Jure Dolenec po olimpijskih igrah v Parizu malce izginjal z radarjev. Sploh ker je pred nedavno končanim evropskim prvenstvom končal reprezentančno kariero. A danes se o rekorderju po številu zadetkov za Slovenijo znova veliko govori. Tako je, odkar se je odzval klicu Uroša Zormana in priskočil na pomoč Sloveniji za njeni zadnji dve tekmi v Zagrebu, kmalu po vrnitvi domov pa s selektorjem združil moči še na Kodeljevem.
S Slovanom se je (prek svojega agenta) dolgo pogovarjal, pregovarjal, pogajal. Zgodba je bilo vroča predvsem lansko poletje. »Pred začetkom sezone se je dogajalo, ampak se je malo zavleklo, zato sem se odločil za Našice. Naša sezona nato ni šla v tisto smer, na katero sem sam upal, Našice so tudi malo dlje, kot sem si predstavljal. Zato nisem mogel biti toliko doma, kot bi hotel. Pri Slovanu so na drugi strani najbrž ocenili, da bi jim prav prišel še kak izkušen Slovenec. Tako da smo našli skupne točke zaenkrat za pol leta …« je pojasnil, kako so naknadno vendarle prišli skupaj in verjame, da ne samo do konca sezone: »Gre za dolgoročni projekt, zelo zanimiv, najbolj zanimiv Sloveniji, tako da vidimo skupne točke tudi za prihodnost. Prepričala me je celotna slika, ne le to, kar lahko naredimo v nekaj mesecih.«
Z Zormanom se na to temo, kot nadaljuje Dolenec, v tistih nekaj dneh v Zagrebu nista pogovarjala, mu je pa jasno, zakaj ga je želel pripeljati pod svojo streho. »Upam, da lahko pomagam ekipi na različne načine, ne samo igralsko, temveč tudi vodstveno in s svojimi izkušnjami. Znanje lahko prenesem na mlajše, ki jih je pri Slovanu tudi kar nekaj. V kolikšni meri je bil zadovoljen Uroš, ker sem prišel, je treba vprašati njega, ampak če je želel, da pridem, je najbrž že zadovoljen,« je razmišljal nekdanji slovenski reprezentant.
Imam 36 let, čas je za novo zgodbo
Pa je res nekdanji? Po porazu s Hrvaško je v Zagrebu resda napovedal dokončno reprezentančno slovo, a zdaj bo doma, časa bo dovolj, treniral bo pri selektorju … Lahko pride do novega preobrata? »Mislim, da ne. Če pogledamo povsem realno – da se reprezentanca uvrsti na evropsko prvenstvo, mora premagati še Estonijo in Litvo. Še pred tem sta obe tekmi z Makedonijo, ampak tudi to je tekmec, ki se ga ne smemo bati. Ne vidim razloga, da ne bi teh tekem izkoristili za dodatno uveljavitev mlajših, za to so ti tekmeci po meri. Imam 36 let, mislil sem, da je bilo konec že pred svetovnim prvenstvom, ampak potem se je odvilo, kot se je. V skladu s svojo filozofijo sem se odzval in prišel pomagat, kolikor sem lahko. Ampak čas je za novo zgodbo. Mlajši igralci potrebujejo tekme in minute, da bodo dobri ali najboljši, ko se bo treba boriti za naslednje olimpijske igre,« črte, ki jo je pred dnevi potegnil pod reprezentančno kariero, ni izbrisal Dolenec.
V klubski karieri začenja pisati novo poglavje. »Vedno ko prideš v nov klub, je zanimivo, tokrat je zame malo drugače, ker je po toliko letih v Sloveniji. Živim lahko doma, v Škofji Loki, zato vse malo spominja na začetke. Ekipo imamo za slovenske razmere dobro, imamo veliko igralcev, na žalost tudi nekaj težav s poškodbami. Ampak mislim, da bomo dobro pripravljeni na začetek drugega dela. Vemo pa, da je liga posebna – vse se zares začenja šele v dveh skupinah play-offa, o naslovu pa se bo odločalo v polfinalu in finalu. Tako da bo treba biti v najboljši formi šele v aprilu, maju,« se je na boj za naslov državnega prvaka navezal Dolenec. Slovan spomladanski del začenja z drugega mesta, ima tri točke manj od vodilnega Celja in eno več od tretjeuvrščenega Trima.
Liga prvakov? Z 'wildcardi' bo težko
Vajen je boja za trofeje, navsezadnje je edini rokometaš v ligi NLB, ki je v svoji karieri osvojil naslov evropskega klubskega prvaka. Posledično je iz vseh teh let vajen igranja v samih vrhunskih ekipah, zdaj se bo moral navaditi na neko drugo realnost. »Zagotovo mi bo pomagalo, da sem bil vmes šest mesecev v Našicah. Je pa tako, da so razlike v sodobnem rokometu precej manjše kot takrat, ko sem šel v tujino. Imam občutek, da je kar nekaj fantov sposobnih igrati na visoki ravni, navsezadnje tudi klub cilja na to, da bi se v naslednjih letih dvignil na še precej višj raven,« je ocenil Dolenec in se vrnil nase: »Ne vidim pa težav s prilagoditvijo – daš, kolikor si sposoben. Zagotovo nisem več isti igralec kot takrat, kot sem šel iz slovenske lige. Že rama mi ne dovoljuje več po tekmi dvanajstkrat vreči na gol. Imam pa druge kakovosti, ki jih takrat nisem imel. Bolj se lahko osredotočim na to, kar potrebuje ekipa. Je pa dejstvo, da je pri 36 letih veliko lažje igrati v vrhunski ekipi, kjer si samo delček, kot pa v ekipi, kjer moraš ogromno tudi dati. In to velja za vse igralce, ki so igrali na vrhunski ravni.« Ali drugače povedano: v tem pogledu bi bilo lažje igrati za Barcelono z(a) Diko Memom kot za Slovan z Gašperjem Hrastnikom, Grego Krečičem in Brunom Vilijem Zobcem.
Kdo ve, morda pa se Jure Dolenec s Slovanom še kdaj vrne v družbo Barcelone v ligo prvakov. »Uh, ne vem, ampak zakaj pa ne. Tu so vsaj še tri druge ekipe, kot je pokazala letošnja sezona, med katerimi so razlike res majhne. Kako je z ligo prvakov, niti ne vem. Govori se, da se bo širila, kdaj, ne vem. Dokler bo tak sistem pa slovenska ekipa potrebuje 'wildcard',« se zaveda Gorenjec v ljubljanskih vrstah. Ampak predstavljamo si, da bi EHF znal poslati posebno povabilo v Slovenijo, če bi državni prvak kazal zadostne ambicije. Predvsem po zaslugi Celja ima evropska družina rada slovenske klube … »Ja, ampak to pomeni, da bi se merili z ekipami, kot je Dinamo Bukarešta, ki ima proračun verjetno blizu desetim milijonom evrov. Vprašanje, kdo bi bil bolj zanimiv. Prek posebnih povabil slovenskim klubom ne bo nikoli več preprosto priti zraven, če ligo prvakov razširijo, pa bi Slovenija dejansko spet lahko dobila svoje mesto v njej.«
Konkurenti za naslov: brez izpostavljanja
Kdo so glavni konkurenti za prestol v Sloveniji, je jasno vsem. Celje, Trimo in aktualni prvak Gorenje, morda iz druge vrste lahko ponagaja še Krka. Da bi koga od njih izbral za izstopajočega, pa Jure Dolenec ne more. »Niti ne, Trebanjci so bili v zadnjem obdobju zelo dobri, Celjani so po mogoče malce neprepričljivem začetku prav tako postali zelo dobri, malo so zaostali le Velenjčani, ampak gre za aktualne državne prvake, ki niso toliko spremenili svoje šampionske ekipe. Tako da se lahko zgodi marsikaj. Težko bi rekel, da bi videl kakršnegakoli favorita, vse ekipe imamo podobne možnosti,« je pred nadaljevanjem sezone dejal nekdanji kapetan slovenske reprezentance.
Na slovenskih igriščih bo po dolgih letih znova zaigral v dvorani, kjer je odigral tudi svoje prve tekme v slovenskem prvenstvu in nasploh življenju. Danes ob 18. uri, ko bo še en njegov nekdanji klub Gorenje v Rdeči dvorani gostil Koper in uro pred dvobojem Ormoža in Krškega v Prlekiji, bo s Slovanom gostoval v Škofji Loki. »Rado se zgodi, da se, ko si navezan na en klub, tvoje poti hitro prekrižajo z njim. Ko sem iz Montpellierja šel v Barcelono, smo se takoj srečali v izločilnih bojih lige prvakov. Nekaj izkušenj že imam z igranjem proti bivšim klubom, je pa s Škofjo Loko malo drugače, ker sem tukaj doma, tu sem odraščal. Vsi vemo, kako je igrati v Škofji Loki, spomnim se že iz svojih časov, pa tudi kasneje. V tej sezoni pa Škofjeločani igrajo res zelo, zelo dobro, bili so zelo blizu vsem favoritom tako doma kot v gosteh, nekaterim tudi jemali točke. Ne čaka nas lahka tekma,« v zanimiv boj za dve točki na Podnu verjame Jure Dolenec. Seveda pa verjame tudi, da bodo njegovi soigralci obe naložili na avtobus za Ljubljano.
Slovenija se bo vrnila
Ko smo bili ravno na zvezi, smo ga prosili še za komentar razpleta svetovnega prvenstva, ki ga je Slovenija končala na 13. mestu. »Najbolj me je presenetilo, da Francozi niso bili na pričakovani ravni, posledično so Hrvati igrali v finalu. Danci so tako ali tako na svojem planetu, da si jim lahko blizu, mora priti do takega dne, kot je bil naš v polfinalu olimpijskih iger, pa še to ne boš nujno zmagal. Od drugega do dvanajstega ali štirinajstega mesta je zelo, zelo izenačeno. Včasih ena tekma, ena žoga, ena sodniška odločitev lahko spremeni vse. Zato pa je vse tako zanimivo. Vedno se pojavljajo neke nove reprezentance, tako v polfinalu kot četrtfinalu, na katere se resno ne računa. Svetovni vrh je v tem trenutku zelo, zelo širok,« je razmislil Dolenec, ki torej verjame, da se lahko krog spet zavrti in se Slovenija s trinajstega mesta vrne nazaj proti bojem za najvišja mesta: »Če smo realni, je bila zares slaba le tekma z Islandijo. Proti Egiptu bi lahko odigrali bolje, ampak izgubili smo samo za zadetek. S Hrvaško smo vsi videli, kakšna je bila tekma, ne bom je preveč komentiral. Rečem lahko le, da je bila to naša najboljša predstava na prvenstvu. V nekih drugih okoliščinah bi lahko Egipt in Hrvaško premagali, potem bi lahko bilo vse drugače. Kot smo vedno govorili: nismo ekipa, ki bo vsako leto v polfinalu, vedno pa smo lahko nevarni za polfinale. Mislim, da bo to držalo tudi za v prihodnje.«
Dončić? Mislim, da ima Wade prav
Še ene teme smo se morali dotakniti. Jure Dolenec je znan kot velik podpornik vseh slovenskih športnikov, seveda tudi Luke Dončića, čigar selitev iz Dallasa v Los Angeles je svet v zadnjih dneh pustila odprtih ust, izbuljenih oči. Tudi Dolenca, ko je izvedel novico. »Zagotovo nas je vse presenetilo, sam sem najprej mislil, da je šala. Ampak nismo tam, ne poznamo podrobnosti. Prebral sem izjavo od Dwyana Wada, ki je rekel, da je Dončić za ligo NBA veliko bolj donosen v Los Angelesu kot v Dallasu. Ampak nihče od nas zares ne ve, kaj se je dogajalo v ozadju. Sam se ne spomnim takšne menjave, odkar spremljam ligo NBA, bo pa zaradi tega zanimivo, ker je LA poleg Bostona in New Yorka, ki v zadnjem obdobju ni prav dober, največje tržišče. Tam bo lahko postal samo še večji superzvezdnik, kot je bil do sedaj,« je najbolj aktualno tematiko zadnjega tedna pokomentiral dolgoletni rokometni reprezentant Slovenije.
