Odkar je konec marca na velenjski klopi nasledil Ivana Vajdla, namreč ekipa ni naredila koraka naprej. Prepad v primerjavi s celjsko ekipo, kar je seveda eno najpomembnejših meril uspešnosti v mestu ob Paki, se ni zmanjšal, morda ravno nasprotno; rezultati kažejo, da se je celo povečal. Pa čeprav so Zlatorog poleti zapustili Slišković, Miklavčič in Skok, medtem ko je okostje velenjske zasedbe, vsaj uvodnih nekaj tednov, ostalo praktično nespremenjeno. Že bežen prelet statistike razkriva precej klavrno podobo, izkupiček Gorenja v teh dobrih osmih mesecih pod Cvijičevo taktirko se namreč glasi 20 zmag in 12 porazov (državno prvenstvo 18-6, evropska tekmovanja 2-4, pokalna tekmovanja 0-2), v tem času ni osvojilo nobene lovorike in izgubilo vseh sedem dvobojev s sosedskim rivalom. Prav to pa so dvoboji, ki predstavljajo razliko med odlično oziroma dobro na eni ter povprečno oziroma klavrno sezono na drugi strani.
Pravzaprav je vrhunec Cvijičevega obdobja nastopil že kmalu po inavguraciji, ko so v dveh tekmah Velenjčani dvakrat premagali Holstebro in se zavihteli na zaključni turnir v Berlinu, že tista metla v finalu pa je sprožila prva nič kaj prijetna vprašanja. Takrat je sicer naša ugibanja, da bi Cvijič kaj kmalu lahko postal nekdanji, takratni direktor ostro zanikal rekoč, da "RK Gorenje ni avtobusna postaja, na katero bi trenerji prihajali in odhajali". Pol leta kasneje se je marsikaj spremenilo.
20
ZMAG JE NA KLOPI GORENJA SLAVIL CVIJIČ.
12
PORAZOV JE NA KLOPI GORENJA ZABELEŽIL CVIJIČ.
Letošnjo sezono so sicer odprli s tesnim porazom v superpokalnem dvoboju pod milim portoroškim nebom, vse skupaj pa je krenilo navzdol v zadnjih tednih, ko so ekspresno in kaj klavrno končali tako evropsko kot pokalno avanturo in že sredi decembra jim je ostalo le še prvenstvo. Resnici na ljubo, ne v Evropi ne v pokalu niso imeli ravno srečne roke pri žrebu, ravno nasprotno, toda težave ni predstavljal le zgodnji izpad, ampak tudi to, kako so izpadli. Poraz s štirimi goli proti Holstebroju, pa mučenje v Ribnici, nato poraz s petimi goli v Holstebroju in kot pika na oziroma kaplja čez rob še poraz s petimi goli sredi Zlatoroga, ko so padli na že večkrat videni način. Vse od lanskega polfinala končnice prvenstva pravzaprav niso dobili tekmeca, ki bi dejansko predstavljal neki skalp, z vsem dolžnim spoštovanjem do Maribora, Loke, Ribnice in njim podobnih.
BREZ KEMIJE
Ta ekipa je bila pač sestavljena za precej več, in ko ni upravičila pričakovanj/potenciala, je kot prvi ceno plačal trener, pa čeprav je prvenstvena dirka še povsem odprta ter izenačena in čeprav seveda ni izključni krivec. Še marsikaj gnilega je v deželi šaleški; kaj se je dogajalo za zaprtimi vrati slačilnice, lahko sicer le ugibamo, a očitno je bilo pomanjkanje kemije, pa bi si morali tudi igralci naliti čistega vina. Tudi o selekcioniranju moštva bi lahko zapisali besedo ali dve, pa tudi o tem kako so lahko nekateri iralci (Dobelšek, Dujmovič) dovolj dobri za Celje, ne pa tudi Gorenje.
A precej lažje je pač zamenjati trenerja kot pa celotno ekipo, in že nekaj ur po še eni celjski zaušnici je Cvijič postal – nekdanji. "V četrtek zvečer po tekmi sva se dobila in dogovorila za sporazumno prekinitev sodelovanja, ločitev je bila zelo korektna, razšli smo se kot prijatelji," je včeraj zgodaj popoldne razlagal direktor velenjskega kluba Matej Avanzo, ki je dežurnega gasilca, kot je v takšnih primerih običajna praksa, našel v lastnih vrstah. "Do nadaljnjega bo trener Borut Plaskan, pomočnik bo Marko Oštir, o morebitnem novem trenerju pa bomo temeljito premislili. Ne bomo hiteli z odločitvijo, preostali dve tekmi v tem koledarskem letu bomo zagotovo odigrali v tej postavi in z omenjenim dvojcem na klopi, potem pa naslednja tekma sledi šele v začetku februarja, tako da je časa za pametno, temeljito premišljeno odločitev dovolj."
Do novega leta torej ne gre pričakovati kadrovskih sprememb, po novem letu se bo ekipi iz bližnjega Slovenj Gradca pridružil Vid Levc, direktor ne izključuje še kakšne spremembe, o morebitnih sankcijah pa v tem trenutku v Rdeči dvorani ne razmišljajo. "Nisem privrženec sankcij, že zdaj imamo načeto vzdušje v ekipi in s tovrstno potezo bi lahko naredili še več škode. Še naprej moramo graditi imidž kluba ne glede na trenutne rezultate, ga izboljšati s trdim garanjem na terenu in zunaj njega, in prepričan sem, da bodo prišli tudi rezultati," je sklenil Avanzo, ki je jeseni skupaj s sodelavci zunanjo podobo, dolgo časa rakavo rano kluba, dvignil na bistveno višjo raven, pa so zato skromni rezultati na igrišču najbrž še toliko večje razočaranje.
POD DOMAČIM NAJBOLJŠI
Pred naslednjim trenerjem, kdorkoli to že bo, je zahtevna naloga. V prvi vrsti dvigniti nekatere fante, ki so postali le bleda senca samih sebe ali pa skoraj v celoti mrknili s prizorišča. Najti kemijo in spomladi za začetek prekiniti zdaj že ducat tekem trajajoči črni niz v večnih derbijih. Kdo bi lahko predstavljal dolgoročnejšo rešitev, je v tem trenutku težko reči. Slovenskih trenerjev, ki bi lahko vodili klub takšnega kalibra, ni prav veliko na voljo, tujec je še večje – in dražje – tveganje, morda pa bi se zdaj veljalo vrniti h koreninam in priložnost ponuditi kakšnemu izmed domačih fantov. Sebastjanu Soviču na primer, še eni klubski legendi, ki v bližnjem Slovenj Gradcu dobro dela z mlado ekipo, kakršna se v prihodnji sezoni obeta tudi v Velenju. Navsezadnje so prav pod vodstvom domačega človeka beležili največje uspehe. Zdaj pa jim je največji trn v peti.
