V prvi vrsti človek

O njem se je govorilo v presežnikih, napovedovali so mu svetlo prihodnost in tako kot številni talentirani hrvaški mladeniči pred njim je leta 2011 oblekel dres Zagreba.

A v hrvaški prestolnici mu ni bilo postlano z rožicami, njegova kariera je zastala celo do te mere, da se je zdelo, da bo to še ena v nizu zgodb o izgubljenem talentu. Potem pa je pred dobrim letom dni prestopil v Maribor.

Če bi zapisali, da se je v mestu ob Dravi vrnil v rokometno življenje, bi bilo morda pretiravanje, a prav daleč od resnice tudi ne bi bilo. "Igranje za Maribor je zagotovo moja najboljša poteza v dozdajšnjem življenju. Zelo sem hvaležen in srečen, da sem tukaj dobil priložnost. Tukaj imam takšne pogoje za delo in razvoj, da enostavno nimam besed. Po zelo slabi izkušnji z igranjem v Zagrebu, ko sem že razmišljal o prenehanju igranja, je prišel Maribor. Tega ne bom nikoli pozabil in za Dugim Selom je to zame drugi najljubši klub. Tako bo tudi ostalo za vedno," je v pogovoru za spletno stran mariborskega kluba dejal 21-letni Kaleb, ki mu je bil, kot radi rečemo, rokomet položen v zibko, z rokometom sta se namreč ukvarjala oče in stric, njegov sorodnik Nikša pa je bil vrsto let nezamenljiv na levem krilu hrvaške reprezentance.

V Taboru so imeli vedno dobre veze na Balkanu, sploh na sosednjem Hrvaškem, seznam hrvaških igralcev, ki so si nadeli vijoličasti dres, je dolg, danes pa so tu Kaleb, Nikola Špelić in Kalebov prijatelj iz otroških dni Dominik Mišković. Sam Kaleb je po štirinajstih mesecih že precej domač v štajerski prestolnici, pa tudi prva violina zasedbe Borisa Denića. "Od začetka sem imel malo težav, za nameček pa je ravno takrat zapadlo kar precej snega. To me je malce presenetilo, ampak sem se potem hitro znašel. Pol leta je bil tukaj Marino Marić, nato se je po poškodbi vrnil Špelić, v klub je prišel tudi moj prijatelj iz otroštva Mišković, zaradi tega mi je bilo precej lažje, saj smo se takoj povezali. Zdi se mi, da zdaj, ko je prišel še Boris Denić, postajamo še boljša 'klapa'. Menim, da lahko v tej sezoni in pol naredimo še veliko, samo da se še malo bolj uigramo in postanemo še bolj kompaktni," je optimističen študent drugega letnika ekonomije, ki pa bo po koncu prihodnje sezone zapustil Štajersko.

Smer? Severozahod Nemčije in najbolj rokometna vas na svetu. Lübbecke, kjer bo med drugim soigralec Matevža Skoka, v tekmovanju, ki mu tisti k pretiravanju nagnjeni pravijo kar rokometna NBA. "Igranje v nemški bundesligi so sanje vsakega rokometaša. Upam, da sem se odločil pravilno in da bom tudi tam napredoval ter dvigoval kakovost svoje igre. Moja želja je, da Lübbecke ne bi bil najvišja stopnica v moji karieri ter da mi bo uspelo zaigrati v kakšnem še večjem in uspešnejšem bundesligašu," se nadeja v letošnji sezoni najboljši strelec Maribora, ki, kot pravi sam, svoj mir najde predvsem v družini, tudi na igrišču pa deluje precej mirno.

"Moja pokojna mama nas je vzgojila v duhu, da šport ni vse in da si v prvi vrsti človek. Zato sem morda na igrišču tudi tako miren." Rokomet torej ni vse, tako da se po koncu kariere ne vidi denimo v vlogi trenerja. Za zdaj. "Najprej nameravam končati študij in upam, da je pred mano še nekaj let igranja rokometa. Kolikor opažam, je trenerski posel precej naporen, stresen, z eno potovalko si vedno pripravljen na odhod. Bolj se vidim, da bi po končani igralski karieri našel neko zaposlitev. Kljub vsemu pa nikoli ne veš, morda po prenehanju igranja zahrepeniš po vlogi trenerja. Bomo videli."