Nekoč pač slovenska liga ni bila le odskočna deska oziroma vmesna postaja na poti na bogatejši sever in zahod, nekoč so k nam zašla tudi že uveljavljena imena, in ne le golobradi mladeniči, ki si še ustvarjajo ime in ki še iščejo svoj prostor pod rokometnim soncem. Nekoč je bil slovenski klub brez tujega rokometaša izjema, danes je vse prej kot to; razen v vodilnih treh klubih, ki jih radi etiketiramo kot veliko trojico, jih je v vseh drugih le še za vzorec oziroma jih pravzaprav ni.
Vse to je seveda posledica gospodarskega st(r)anja v državi in posledično finančnega st(r)anja v klubih. Ob proračunih, ki so daleč od nekdanjih številk, in ob nadaljnjem zategovanju pasu, ki počasi, a zanesljivo vodi v (pol)amaterizem, se v veliki večini ekip zanašajo »le« na slovenske, domače fante, v številnih primerih na tiste iz bolj ali manj globokega lokalnega bazena.
tujci v 1. nlb
Miloš Božović (Gorenje/Črna gora)
Senjamin Burić (Gorenje/BiH)
Benjamin Burić (Gorenje/BiH)
Michal Szyba (Gorenje/Poljska)
Kristian Bećiri (Gorenje/Hrvaška)
Šime Ivić (Celje PL/Hrvaška)
Ivan Slišković (Celje PL/Hrvaška)
Živan Pešić (Celje PL/Srbija)
Michal Kasal (Celje PL/Češka)
Ante Kaleb (Maribor/Hrvaška)
Nikola Špelić (Maribor/Hrvaška)
Dominik Mišković (Maribor/Hrvaška)
Tomislav Balent (Ormož/Hrvaška)
Marin Šutalo (Ormož/Hrvaška)
Nikola Potić (Krka/Srbija)
Veljko Kolaković (Slovan/ČG)
V preteklosti je na sončno stran Alp zaneslo rokometaše marsikatere narodnosti. Od nekdanjih bratskih narodov pa do Madžarov, Romunov, Rusov, Čehov, Slovakov, Belorusov, tu je bil tudi Danec, Gruzijec, Moldavec, Švicar, Ukrajinec, bila sta celo dva Španca, in navsezadnje se je na Kodeljevem pred leti znašel tudi Britanec. Zdaj so tu predvsem fantje iz balkanskega lonca, pa je tako denimo ena od – recimo temu – zvezd letošnjega prestopnega roka, Poljak Michal Szyba, že prava eksotika oziroma izjema, ki potrjuje pravilo.
V SLOVENIJI SKUPAJ ŠESTNAJST...
Tujcev je vse skupaj petnajst, od tega jih kar trinajst izvira s hribovitega Balkana. Nekatere (Danijela Mesarića, Nikolo Kojića, Sinišo Radujkovića idr.) smo zaradi dolgoletnega staža na tem seznamu tudi izpustili, konec koncev bi jih po desetletju v Sloveniji le stežka še označili za tujce. Velika večina slednjih odpade na že omenjeno veliko trojico, največ, pet, pa jih je v Velenju, ob tem, da je zgodba zase Kristijan Bećiri, ki ima dvojno državljanstvo, a ker (za zdaj) igra za hrvaško mladinsko reprezentanco, ga bomo do nadaljnjega tudi jemali kot Hrvata.
Na njegove rojake že vrsto let stavijo v Mariboru, nekoč so vijoličasti dres nosili Damir Batinović, Igor Vujić, Mislav Lončar, Mate Svalina, Marko Tarabochia, Marino Marić, danes so tu Nikola Špelić, Ante Kaleb in Dominik Mišković, številčno hrvaško kolonijo v slovenskem prvenstvu pa dopolnjujejo še Tomislav Balent in najstnik Marin Šutalo na Hardeku ter Ivan Slišković in Šime Ivić v Zlatorogu. V celjski rokometni hram sta poleti po minute in napredek prišla tudi visokorasli Čeh Michal Kasal in srbski krožni napadalec Ivan Pešić, ki si želita karieri znova spraviti na pravi tir.
... VARDAR SAM ŠESTNAJST
In zgolj za primerjavo, Vardar, ki bo čez slabih štirinajst dni gostoval prav v Zlatorogu, ima v svojih vrstah šestnajst tujih rokometašev. Tujsko legijo sestavlja šest Srbov, pet Rusov, po dva Španca in Hrvata ter seveda Slovenec Matjaž Brumen.
Epilog? Najenostavnejše povedano, kolikor denarja, toliko muzike.
