Katera je prva stvar, ki vam pade na pamet, ko se spomnite svetovnega prvenstva v Franciji in bronaste kolajne s slovensko reprezentanco?
Najprej se spomnim na čustva in tovarištvo, ki smo ga od začetka do konca prvenstva gojili v reprezentanci, skupaj z ljudmi, ki so nas prišli spremljat in za nas navijat. Vse, kar se je dogajalo okrog tega svetovnega prvenstva, je bilo neverjetno, tudi sprejem v Ljubljani in še prej na letališču v Zagrebu ter na meji med Slovenijo in Hrvaško. Vsa ta čustva, ki sem jih bil deležen od Slovencev, ki veljate za bolj hladne, a ste me povsem demantirali, mi bodo za vedno ostala v spominu. Še nedavno, ko sem bil z reprezentanco Katarja v Poreču, me je veliko Slovencev prepoznalo in se z mano želelo fotografirati.
S tistega prvenstva je ostal v spominu vaš motivacijski govor med tekmo za tretje mesto proti Hrvaški, ko ste zaostajali že za osem zadetkov. Menite, da je bil ta odločilen za poznejši preobrat in zmago Slovenije?
Po toliko časa je težko presoditi, kateri trenutek je bil odločilen za to našo vrnitev. Verjetno je svoje dodal tudi moj govor, ki nikakor ni bil načrtovan. Prišel je iz srca in duše. Ko govorite iz srca, se vedno dotaknete čustev tistih, ki vas poslušajo. Verjamem, da sem s tem govorom vseeno motiviral igralce, ki so nato dali od sebe še več, kot so njihove objektivne zmožnosti in da smo Sloveniji skupaj prinesli to kolajno, ki je bila več kot zaslužena.
Na katero mesto bi med vsemi vašimi uspehi kot trener postavili to bronasto odličje s slovensko reprezentanco?
Hmmm (dolg razmislek). Resnično lahko povem, da mi je ta kolajna ostala v posebnem spominu. Na tisto prvenstvo smo odšli, da se ne osramotimo, na kolajno nihče ni računal. Pred njim sem zamenjal kar nekaj igralcev in dal priložnost kar nekaj mlajšim, kot so bili Janc, Zarabec in Blagotinšek. Takrat je bila Slovenija ena najbolj perspektivnih reprezentanc na svetu. Vsi ti fantje že leta igrajo na vrhunski ravni.
Še ena stvar, zaradi katere se vas ljudje spominjajo, je vaša reakcija po tekmi z Nemčijo na EP na Hrvaškem leto pozneje, ko ste se po krivično dosojeni sedemmetrovki postavili v gol, da jo boste branili kar vi.
To je bil samo še en dokaz, da sem temperamentna oseba in da reagiram tako, kot čutim. Takrat smo bili zelo oškodovani, za nameček pa sem me je EHF zaradi te moje reakcije še finančno kaznovala. Zamislite, namesto sodnikov, ki so sprejeli takšno sramotno odločitev, so kaznovali mene, ker sem se postavil na gol!
Se na skoraj štiri leta, ki ste jih preživeli kot slovenski selektor, spominjate z nostalgijo ali z nekim grenkim priokusom, ker ste nazadnje morali oditi s tega mesta?
Sam se spominjam samo lepih stvari, in takšnih je bilo 90 odstotkov. Hotel sem biti vodja ekipe in v Slovenijo sem tudi prišel zaradi mojega značaja. Ljudje niso bili zadovoljni z načinom, kako je Slovenija izgubljala tekme, in moj značaj je pomagal, da so se stvari spremenile. Na koncu sem zaradi tega značaja tudi moral oditi, potem ko so mi nekateri zamerili, da sem bil na eni od tekem Zagreba grob do Aleksa Vlaha, ki je moj otrok iz Kopra in sem ga tudi sam pripeljal v Zagreb. Nekdo je takrat hotel, da Veselin Vujović odide in mu je bil to razlog, da se me rešijo. Vseeno mi je v čast, da sem lahko bil slovenski selektor. Toliko lepih stvari nisem doživel nikjer na prostorih bivše Jugoslavije in teh dni se spominjam z veliko ljubezni in nostalgije. Velik del mojega srca je za vedno ostal v Sloveniji.
Kako bi primerjali slovensko reprezentanco iz leta 2017 in to danes?
Precej sta si različni. Takrat smo v ekipi imeli še Vida Kavtičnika, Marka Bezjaka, Mateja Gabra … To so bili igralci posebnega kova in kvalitete. To zdaj je bolj 'fina' generacija, ki ji sicer še vedno manjka dober strelec z zunanjih položajev. Prisiljeni so v to, da večino zadetkov dosegajo iz polprotinapadov in s črte, kar je vsekakor težka naloga. Vseeno je to reprezentanca, ki je na zadnjih velikih tekmovanjih zelo blizu temu, da osvoji kolajno. Ker bodo Slovenci igrali v Zagrebu, bodo zagotovo tudi deležni številčne podpore gledalcev in se počutili kot doma. Verjamem, da bi to priložnost lahko izkoristili za dosego zelo dobrega rezultata.
Selektor Uroš Zorman se je po OI v Parizu odrekel Deanu Bombaču in Juretu Dolencu, še vedno pa sta zraven denimo Borut Mačkovšek in Klemen Ferlin. Kako sami gledate na to postopno pomladitev slovenske izbrane vrste?
Vem, da je Uroš velik borec, ki bo vedno dal vse od sebe in to znal prenesti na igralce. Takšno spremembo je v nekem trenutku pač treba sprejeti. Menim, da bi Bombač morda še lahko pomagal, medtem ko je Dolenec od vseh poškodb in naporov, ki jih ima za sabo, že malce iztrošen. Verjamem, da bo ta sprememba in delna pomladitev izpadla dobro. Vsem tistim, ki radi kritizirajo selektorje, pa bi svetoval, naj vse, kar je treba, povedo že pred prvenstvom. Po prvenstvu tudi mi vemo, kje smo naredili napako.
Kakšne možnosti Sloveniji pripisujete na tem prvenstvu? Do kam se lahko prebije?
