Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Miha Andolšek
Miha Andolšek
30. 07. 2015 · 21:18
09. 08. 2017 · 09:57
Deli članek:

Zdaj resnično uživam

arhiv Ekipe

Najbrž ga ni treba predstavljati, čeprav je minilo že skoraj desetletje, odkar je slovenskim igriščem pomahal v slovo. Vedran Zrnić, za prijatelje Zrna.

Ko je na prelomu tisočletja iz Zagreba prispel v Ljubljano, se je zelo kmalu uveljavil kot eno boljših desnih kril na sončni strani Alp. Pravzaprav eno najboljših med vsemi tistimi, ki so v 21. stoletju tekala po slovenskih igriščih. Slovenskim klubom je dal pet let kariere, tri sezone v dresu ljubljanskih Prul, s katerim je igral v polfinalu lige prvakov, in nato še dve sezoni v Gorenju, potem pa je v paketu z Momirjem Ilićem odšel v nemško bundesligo, v rokometno NBA. V vrste Gummersbacha, kjer je preživel najboljša leta in s katerim je pospravil tri evropske lovorike, sledilo je še leto dni v poljski Wisli, pa leto dni v turškem Bešiktašu, na jesen kariere se je zdaj vrnil v domovino, v Nexe iz Našic, kjer bo soigralec nekdanjega slovenskega reprezentanta Saše Barišića.

Impresivna kariera? "Da, lahko bi tako rekli. Mislim, da mi je rokomet dal zelo veliko, imel sem lepo kariero. Številni igralci se s tem ne morejo pohvaliti, mučili so se s poškodbami in s samim športom. Jaz sem se v klubih znal zadržati in v vsakem bi lahko še ostal, mislim, da je to dokaz in ljudskih in igralskih kvalitet. Morda zveni prepotentno, a tako pač je," je pogovor za spletno stran svojega novega kluba začel oče treh otrok. Po dveh desetletjih v rokometu še ni prišel do konca poti, debela gospa še ni zapela.

"Zdrav sem, želim igrati, kolikor dolgo bom lahko. Ko prideš v izkušena, da ne rečem stara leta, takrat se telo v popolnosti privadi na vse napore. Zdaj mi je res preprosto igrati. V glavi in nogah imam vse urejeno, igranje rokometa mi je v resnični užitek, verjamem, da bo še dolgo trajal," 36-letni Hrvat še ne razmišlja o koncu športne poti. Ne, dokler je zdrav in dokler uživa v igri. "Ukvarjati se s športom je nekaj najlepšega. Dosti sem dosegel v karieri, finančno sem neodvisen in zdaj resnično uživam. Bolj sem sproščen. Vem, kje sem, vem, kaj lahko, kaj sem bil in kaj še bom. In ko to enkrat razčistiš v glavi, ti je veliko lažje."

Resnično nima prav veliko za obžalovati. Čeprav je bil bolj ali manj ves čas v senci Mirze Džome, je v kockastem dresu zbral okoli 190 nastopov in v njem osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. Olimpijsko zlato, zlato na SP, srebro na EP ... Na klubski ravni so bila najplodnejša leta v Gummersbachu, kjer je preživel sedem let in pol ter nosil kapetanski trak. "Lahko rečem, da je to po Zagrebu, kjer sem odrasel in se naučil igrati rokomet, moj drugi dom. Tam sem dosegel veliko, a se tudi naučil drugačnega načina življenja in vedenja v športu, naučil sem se sprejemati poraze. To bom poskušal prenesti na mlade soigralce, ta način razmišljanja in dojemanja športa. Da ni vse v denarju in samopromociji. Kdorkoli pride v Nemčijo, se tam nauči, kaj je življenje, kaj je šport in kaj je boj za kruh. Krasno mi je bilo, tam so se mi rodili otroci, še vedno imam tudi hišo," se Zrnić spominja zlatih časov v dresu Gummersbacha.

V teh dveh desetletjih se je nabralo tekem in golov, velikih tekem in velikih predstav. Katera mu je najbolj ostala v spominu? "Uf, ne vem, morda lahko izpostavim določene sezone, ki se jih res z veseljem spominjam. Prvi dve leti v Nemčiji denimo pod Alfredom Gislasonom, danes trenerjem Kiela. Takrat sva z Momirjem Ilićem iz Velenja skupaj prišla v Gummersbach in res smo dobro igrali. Tudi v Sloveniji mi je bilo prekrasno, enako lahko rečem za Turčijo, za Istanbul. Odhajam z lepimi spomini. Ljudje so pošteni in 'ležerni'. V Nemčiji je po drugi strani trše, gleda se vsaka sekunda, praktično brez čustev. Na Poljskem in v Turčiji pa je to povsem drug svet. Ljudje nate gledajo kot na človeka, ne pa kot na stroj, podvržen svoji službi."