Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Miha Andolšek
Miha Andolšek
12. 02. 2015 · 18:17
09. 08. 2017 · 09:56
Deli članek:

Bilo je nekoč v zebrinem krdelu

vszi

Nekoč, ne tako davno nazaj, so bili v enem ali drugem času del zebrinega krdela iz Kiela. Thierry Omeyer, Daniel Narcisse, Nikola Karabatić, Jerome Fernandez, Kim Andersson, Bruno Martini in seveda Zvonimir Noka Serdarušić. Morda bodo nekoč združeni v mestu luči.

Za zdaj je to zgolj ideja ali pa še to ne. Vse skupaj trenutno spada predvsem v sfero govoric, ugibanj, namigovanj in natolcevanj, konkretnega, uradnega je bore malo, a vseeno pošteno buri domišljijo. Saj kot nas navsezadnje uči ne tako davna zgodovina, ko je govora o Katarcih in rokometu, nič ni nemogoče, pravzaprav ravno nasprotno. Nemogoče je mogoče, če uporabimo slogan iz osemdesetih let na sončni strani Alp priljubljenega reklamnega oglasa.

Petnajst milijonov, kakšen gor ali dol, ima letno na voljo najbogatejši rokometni klub tam zunaj. Paris Saint-Germain, ki ga poganjajo katarski petrodolarji in ki na igrišču za zdaj še zdaleč ne upravičuje enormnega vložka. Kar poznavajoč katarski način dela pomeni, da bo vložek v prihodnje le še večji in da bo zvezdniški ansambel kmalu dobil nove vrhunske posameznike.

NIKO, NOKA IN LUKA
Najboljše tam zunaj, na vrhu liste želja pa je seveda najboljši tam zunaj. Nikola Karabatić, najbolj dominanten rokometaš zadnjega desetletja, popoln obrambni igralec in popoln napadalec. Marsikaj pa je povezano oziroma odvisno od Zvonimirja Noke Serdarušića. Oče Branko Karabatić je še kot igralec postal in ostal velik prijatelj s Serdarušićem, in ko je pred desetletjem Nikola odšel v Kiel, je bil to začetek nekega drugega čudovitega prijateljstva, ki še traja. Drugi oče, je znal o Noki reči Niko, potem ko je v maju 2011 za vedno odšel Branko, pa je vse skupaj le še pridobilo vrednost. S Kielom sta osvojila vse, kar se je osvojiti dalo, a ko je moral Noka zaradi afere o podkupovanju sodnikov sklonjene glave zapustiti sever Nemčije, mu je kmalu sledil tudi Niko. "Noka si tega ni zaslužil."

Zdaj, šest let pozneje, sta na sentimentalne strune zaigrala Nasser Al-Khelaifi in večno mrkogledi direktor pariškega kluba Bruno Martini, ki je vratarsko kariero končal kje drugje kot pa prav v Kielu. Noki, ki ga številni vidijo tudi na klopi hrvaške reprezentance, trenersko mesto namesto Philippa Gardenta, ki ni vrag, da je porabil še zadnji kredit, Nikoli osrednja vloga v zvezdniškem moštvu, polnem reprezentančnih soigralcev, za nameček, kot pika na i, pa bi v paketu z Noko iz Aixa pripeljali še brata Luko Karabatića.

Vprašanje je seveda, ali se je Nikola pripravljen vrniti v domovino, sploh zdaj ko so le nekaj dni po koncu zmagovitega pohoda v Katarju na površje kot nalašč znova potegnili že malce zaprašeno stavniško afero in mu sporočili, da se poleti vidijo na sodišču. Nismo pozabili, so mu dali jasno vedeti, trenutek pa bi težko bil bolj neprimernejši oziroma po drugi strani primernejši, odvisno od zornega kota. In morda bo prav to eden od jezičkov na tehtnici, da bo izgubljeni sin raje ostal v Barceloni. Ne glede na nedvomno mamljivo ponudbo pariških Katarcev in ne glede na Noko ter Luko gre tako včerajšnjo izjavo "Pariz? V Barceloni se dobro počutim," razumeti kot hvala, ampak ne hvala Katarcem.

KIM IN ZLATAN
Precej bližje Elizejskim poljanam kot zgoraj omenjena trojica je, glede na povedano, v tem trenutku bržkone Šved Kim Andersson, pravzaprav naj bi člana Koldinga, ki se je v Katarju po daljši odsotnosti vrnil v reprezentančni dres, po pisanju francoskih medijev od PSG-ja ločil le še uspešno prestani zdravniški pregled. Sijajni levičar, ki je najboljša leta prav tako pustil v Kielu in je po kroničnih težavah z ramo v zadnjem času znova dobri stari Kim. In ko je Kim pravi, je med najboljšimi tam zunaj.

Njegov petletni sin nosi ime Milo Werner Zlatan. Tisti Zlatan je dobil seveda po rojaku Zlatanu Ibrahimoviću. Slednji pa seveda igra v Parizu.