Ekipa
© 2024 Salomon d.o.o. Vse pravice pridržane
Miha Andolšek
Miha Andolšek
11. 11. 2014 · 09:55
09. 08. 2017 · 09:55
Deli članek:

Rokometna Boatenga

vszi

V svetu rokometa bratskih navez ne manjka, a Mostarčana Igor in Ivan Karačić sta vendarle svojevrsten primer.

Malo smo brskali po papirjih in spominu, a nismo našli podobne naveze, kot sta Karačića iz Mostarja. Igor, princ z Neretve, kot se ga je po vzoru na legendo Veleža Dušana Bajevića oprijel vzdevek, je član skopskega Vardarja, Ivan je član beloruskega Meškova.

Oba sta prve rokometne korake napravila v Zrinjskemu, oba sta organizatorja igre in oba sta med gonilnimi silami svoje ekipe. Oba tudi igrata v ligi prvakov in oba sta reprezentanta. In prav tu pridemo do tistega, kar ju v plejadi bratskih navez, ki jih, kot že rečeno, v svetu rokometa ne manjka, dela posebna, upali bi si celo trditi, da edinstvena. Tri leta starejši Ivan namreč brani barve Bosne in Hercegovine, 26-letni Igor pa se počasi uveljavlja v kockastem dresu hrvaške reprezentance. Neke vrste rokometna različica nogometnih (pol)bratov Boateng, nemškega reprezentanta Jeroma in ganskega Kevina-Princa.

DVOBOJ V DOHI
In čeprav sta si med kariero na igrišču že večkrat zrla iz oči v oči, bo triindvajseti januar za Mostarčana tudi v tem pogledu nekaj posebnega. Če se ne bo zgodilo kaj nepredvidljivega, v prvi vrsti seveda tu mislimo na poškodbe, ju bosta Dragan Marković ter Slavko Goluža bržkone vzela s seboj v Katar in tistega petkovega popoldneva se bosta srečala na parketu dvorane v Dohi. Eden si bo v brado mrmral stihe Lijepe naše domovine, drugi pa bo mirno stal ob intoniranju himne Bosne in Hercegovine, mimogrede, ene izmed le štirih himen na svetu, ki nima uradnega besedila.

IZPLAČALO SE JE!
V preteklosti je bil zmagovalec medsebojnih dvobojev po navadi mlajši Igor, ki na splošno velja za bolj talentiranega izmed obeh, a navkljub zelo solidnima predstavama proti Nizozemski in Turčiji je bil zvezda družine – in države – med zadnjim reprezentančnim tednom vendarle starejši Ivan. Čeprav si je zlomil prste na obeh rokah, je stisnil zobe in prispeval svoj delež k veliki točki v Minsku. "Ena točka za mesec in pol rehabilitacije. Izplačalo se je!" kot je sporočil sam, bosanski mediji pa so se razpisali, da prav on pooseblja duh izbrane vrste BiH. Nepopustljivost, srčnost, žrtvovanje ... Za dres, ki ga njegov brat denimo ni želel obleči.

Vsak ima pač svojo pot, ob tem pa ne smemo pozabiti na še najmlajšega Gorana, ki se za razliko od starejših bratov podi za nogometno žogo in je kadetski reprezentant BiH. Športni čudež z Neretve, kot je pred meseci zapisal neki novinarski kolega. Morda niso ravno čudeži, ni pa dvoma, da so nekaj posebnega.