Rastko še neporažen

A bržkone ga vseeno ni potrebno podrobneje predstavljati, v sedmih letih, ki jih je preživel v Celju, je pač pustil neizbrisljiv pečat. Organizator igre iz Virovitice je bil eden najboljših tujcev in rokometašev sploh, ki so kdajkoli oblekli celjski dres, ker ima slovensko državljanstvo je bila nekajkrat aktualna tudi ideja, da bi zaigral za slovensko reprezentanco, a do tega zaradi takšnih ali drugačnih razlogov nikoli ni prišlo. Mesto ob Savinji je zapustil leta 2002, nov izziv pa je našel v francoskem Montpellieru, s katerim je leto kasneje osvojil tudi ligo prvakov, ki se mu je v Celju vztrajno izmikala. V deželi galskih petelinov se je ob kratki vmesni avanturi v sosednji Španiji zadržal vse do danes.

Še ob vstopu v peto desetletje ga je bilo moč opaziti na igrišču, v dresu Tremblayja, kjer je sklenil igralsko, pa nato konec lanskega leta začel tudi trenersko kariero. Kot pomočnik glavnemu trenerju Draganu Zovku, konec maja pa je krenil na samostojno pot in sedel na klop Ivryja, tradicionalne rokometne sredino, ki pa je po letih nazadovanja letos pristala v drugi ligi. Zdaj se želi klub, za katerega so v preteklosti igrali tudi slovenski igralci  (Beno Lapajne, Tomaž Tomšič, Rok Praznik), z Raletom na klopi ekspresno vrniti v elitno LNH. Tja, kjer je osemkratnemu francoskemu prvaku tudi mesto.

In če se po jutru dan pozna, potem bodo morda že prihodnjo sezono znova v družbi Montpelliera, PSG-ja, Nantesa,... Rastko je namreč svojo trenersko poglavje odprl z dvema zmagama in je, malo za šalo, malo zares, v svoji trenerski karieri še neporažen.