Wikipedija pravi, da jih je dobrih 325 tisoč, kakšen gor ali dol. Islandcev namreč. Malo jih je, šestkrat manj kot nas, Slovencev, v tej luči je še toliko bolj nenavadno veliko število islandskih trenerjev, ki zasedajo najpomembnejše službe v svetu rokometa.
Alfred Gislason
(Kiel)V Nemčiji je že skoraj dve desetletji, začel je v nižjeligašu Hamelnu, z Magdeburgom na prelomu tisočletja spisal pravljico, nato pa z vmesno postajo v Gummersbachu prišel v Kiel. Vskočil je v velike čevlje, ki jih je za seboj pustil Noka Serdarsušić, a kmalu je presegel slovitega predhodnika. Klubski trener z največ lovorikami v sedanjosti.
G. Guðmundsson
(prej rnl/Danska)Eden izmed najbolj izobraženih trenerjev, diplomiranec, ki je Islandijo popeljal do največjega uspeha v njeni športni zgodovini, srebrne kolajne na OI v Pekingu. Poleti leta 2010 je postal športni direktor Rhein-Neckarja, le nekaj mesecev pozneje pa je sedel na trenersko klop. V levjem brlogu je osvojil »le« pokal EHF (2013), lani je v finišu ostal brez naslova nemškega prvaka, poleti pa se je preselil na klop Danske reprezentance, kjer je nasledil Ulrika Wilbeka.
Dagur Sigurdsson
(Berlin/Nemčija)Nekoč solidni, a prav nič več kot to, srednji zunanji, je imel zanimivo trenersko pot. Začel jo je na Japonskem, takrat v dvojni vlogi trenerja in igralca, nadaljeval v avstrijskem Bregenzu, pa na klopi avstrijske reprezentance, leta 2009 je prišel v Berlin. Zdaj je pred izzivom kariere, nemško reprezentanco bo poskušal vsaj približno vrniti na pota stare slave.
Geir Sveinsson
(Magdeburg)Nekdanji krožni napadalec, čigar trenerski življenjepis je še nepopisan list, je morda še najbolj očiten primer, kaj in koliko pomenita dobra beseda ter priporočilo pri iskanju delodajalca. Rojak Sigurdsson ga je priporočil v Bregenzu, od koder ga je pot dve leti pozneje kljub povprečnim rezultatom vodila v znova vse bolj ambiciozen Magdeburg, kjer ima še vedno precej besede rojak Gislason.
O tem, da je Islandija rokometna dežela, ni nobenega dvoma. Ena redkih držav, kjer je ta šport morda celo številka ena. Prestol si deli z nogometom in pa glimo, neke vrste rokoborbo, ki menda izhaja še iz časov Vikingov. O priljubljenosti rokometa na otoku gejzirjev morda še najbolj zgovorno govori podatek iz septembra 2008, ko sta se Olafur Stefansson in ostala islandska druščina v Pekingu z galskimi petelini borila za zlato olimpijsko medaljo, pred televizijske zaslone je bilo prikovanih 80 odstotkov vseh njunih rojakov. A ne glede na vse našteto, na vse znanje, ki ga nedvomno premorejo islandski strokovnjaki, je njihova prevlada, če je že monopol premočna beseda, vendarle težko dojemljiva.
V BUNDESLIGI TRI OD PET
Predvsem v bundesligi, ki še vedno velja za rokometno Meko in Medino. Letos bodo tako kot lani trije, in to v tistih elitnih klubih, da ne bo pomote, v klubih, ki se borijo za sam vrh, zdaj bo za nameček eden izmed njih sedel še na klop nemške reprezentance in postal šele štirinajsti selektor v zgodovini te rokometne velesile. Pogled na lestvico lanskoletnega prvenstva razkriva še bolj očitno islandsko prevlado, izmed najboljših petih ekip so kar tri s klopi vodili Islandci. Alfred Gislason (Kiel), Guðmundur Guðmundsson (Rhein-Nechar) ter novopečeni nemški selektor Dagur Sigurdsson (Berlin), in če zraven prištejemo še Ljuba Vranješa (Flensburg), potem je severnjaška prevlada skoraj popolna, le Hamburg in Martin Schwalb sta se uspela vriniti med nordijce, a to je že neka druga zgodba. Tudi v prihajajoči sezoni ne bo bistveno drugače, Gislason bo s Kielom naskakoval nov naslov, namesto Guðmundssona bo levje krdelo vodil Danec Nikolaj Jakobsen, tu sta še vedno tudi Vranješ in Sigurdsson, novinec je Geir Sveinsson, ki je prevzel Magdeburg našega Jureta Natka in Marka Bezjaka.
SEVERNJAŠKI LOBI
Kje je skrivnost islandskega uspeha? Kot prvo, nemška miselnost je precej bliže severnjaški kot kakšni drugi, recimo balkanski. Poleg nespornega znanja definitivno znajo poskrbeti tudi zase in za svoje, kljub vsej tekmovalnosti na igrišču zunaj njih držijo skupaj. Lobirajo, zastavljajo besede in pišejo hvalospeve ter priporočila, so del močnega severnjaškega lobija, ki je skoraj povsem zaprl nemško tržišče, tako se lahko trenerji z drugih koncev Evrope in navsezadnje tudi Nemci zadovoljijo le z drobtinicami, beri s stranskimi vlogami, trenerskimi službami v klubih s spodnjega dela oziroma v najboljšem primeru sredine lestvice.
Da severnjak zamenja severnjaka ni nikakršna izjema, prej pravilo, službe imajo rezervirane zase in si nemalokrat podajajo kljuko, tako je denimo Guðmundssona, ki je prevzel vajeti danske izbrane vrste, poleti v levjem brlogu nasledil Jakobsen. Posvečeni krog, v katerega se je zelo težko prebiti. Brez severnjaških korenin in njihovega lobija pa še toliko težje.
