Bilo je le nekaj mesecev po tistem, ko je nekega zimskega večera v Søborgu, predelu Köbenhavna, prijokal na svet. Diagnoza se je glasila bakterijski meningitis, ki ga je po nekaj predvsem za starše zelo mučnih dnevih oziroma tednih sicer prebolel, a je pustil trajne posledice na njegovem telesu. Na levo uho je (p)ostal gluh, sam pravi, da jo je še dobro odnesel. "Raje sem gluh na eno uho kot slep ali paraliziran, navsezadnje bi lahko tudi umrl. Tako pa danes stoji pred vami bolj ali manj zdrav rokometni vratar."
In to vrhunski, eden trenutno najboljših, bi dodali mi, v danskih vratih je več kot dostojen naslednik slovitega Kasperja Hvidta. Vseeno se že vse življenje spopada z invalidnostjo, ki je pustila posledice tudi na njegovi osebnosti, psihi. Predvsem sramežljivost, ki jo mnogi, sploh ob njegovem recimo temu zvezdniškem statusu, hitro zamenjajo za aroganco. "Ogromno ljudi ignoriram, ne da bi za to sploh vedel."
Anekdot ne manjka, ko je z zdravim ušesom obrnjen stran od klopi, je v nekem svojem svetu, pa če si Ulrik Wilbek še tako puli tiste vse bolj redke lase. Njegov soigralec pri Rhein-Neckarju Sergej Gorbok se je po drugi strani med neko tekmo na klopi z njim več minut neuspešno poskušal zaplesti v pogovor, še več, Landin mu je celo obrnil hrbet. Stari celjski znanec je seveda sedel na njegovi levi strani. Užaljenega Gorboka je šele nekaj dni pozneje potolažil drug soigralec, ki mu je razložil, da je Landina najbolje za vsak primer dregniti, preden se sploh začneš pogovarjati z njim.
NESOJENI RAČUNOVODJA
V mlajših letih je bil zaradi hibe - avtsajder. V šoli se je držal bolj zase, tih, introvertiran tip, ki je bil nemalokrat v svojem svetu, v občutljivih najstniških letih pa je sramežljivost dobila le še nove razsežnosti. Tudi zato se je pri osemnajstih odločil za pripravništvo v računovodstvu. Ne le ker je bil domač s številkami, ampak tudi oziroma predvsem ker računovodje nimajo prav dosti opravka s soljudmi. Ni šlo, zdržal je le teden dni, še zdaj pa se tega tedna spominja kot najbolj dolgočasnega v vseh dvajset in še nekaj letih.
Je pa bila morda ključna za osebnostni razvoj naslednja služba, v trgovini z oblekami so iskali komunikativnega prodajalca. Čeprav bi težko rekli, da je ustrezal opisu, je ugriznil v to zanj na prvi pogled zelo kislo jabolko. Koliko bitk je moral biti s samim seboj, da se je sploh približal kupcu, on, sramežljivi fant z le enim zdravim ušesom. "Z leti sem se naučil, da moraš enostavno skočiti v vodo. Že večkrat sem zagrabil izziv, o katerem sem sicer globoko v sebi dvomil, se bal, ni bilo vedno lahko, a zato je bilo zadoščenje na koncu toliko večje."
Niklas Landin Jacobsen
Rojen: 19. december 1988 (Søborg)
Klub: Rhein-Neckar Löwen (Nemčija)
Višina/teža: 201 cm/99 kg
Številka čevlja: 48
Razpon rok: 202 cm
Nekaj let pozneje je tudi zaradi tega precej manj sramežljiv. "Ko pridem v novo, nepoznano družbo, sicer še vedno nikoli ne spregovorim prvi, vedno prepustim ta korak drugim. A na srečo sem se zdaj vendarle naučil, da več sprašujem, da se vklopim v pogovor, prej nisem kazal zanimanja, zato je prišla tista oznaka arogantnosti." Čeprav je globoko v sebi povsem drugačen. "Bojim se, da bi koga užalil, ujezil ali razžalostil. Buden ležim vso noč, če sem rekel kaj takega, kar bi lahko koga užalilo ali prizadelo," še pravi fant, ki že vrsto let sodeluje s športnim psihologom Nicolajem Statagerjem.
Fant, ki na desno uho najraje posluša zvoke angleške zasedbe Coldplay in ki stiska pesti za nogometaše Brondbyja ter Liverpoola, je 24 let po tistem, ko je njegovo življenje viselo na nitki, na dobri poti, da postane najboljši vratar na zemeljski obli. Pravzaprav jih ni malo, ki menijo, da je to že postal, vsekakor pa mu pri za vratarja rosnih 25. ves rokometni svet leži pred nogami. Svet in z njim vred Evropa. Še tri tekme ...